Koeficient beta je merilo tveganja in donosa sredstva v zvezi s širokim trgom, kar pomeni, da bo bolj ali manj pokazal, kako se bo sredstvo ali portfelj sredstev odzval, ko se trg premika navzgor ali navzdol. Uporablja se v modelu cen kapitalskih sredstev (CAPM) in regresijski analizi. V bistvu se CAPM uporablja pri upravljanju portfelja za izračun pričakovanega donosa sredstva. V bistvu je regresijska analiza statistična metoda, ki se uporablja v financah za oceno povezave, ki bi lahko obstajala med dvema spremenljivkama, kot sta posamezna delnica in celoten delniški trg. Zato bodo pri izračunu beta koeficienta zadevnega sredstva uporabljeni pretekli donosi pri merjenju njegove povezave z uspešnostjo širšega trga.
Koeficient beta bo pokazal, kako je uspešnost sredstva občutljiva na sistematično tveganje, ki je tveganje, ki lahko vpliva na celoten trg. Vlagatelj, ki želi na primer izmeriti pričakovano donosnost določene delnice, bo uporabil indeks delnic za predstavljanje širšega trga. Borzni indeks bo imel običajno beta koeficient 1.0, teoretično pa se bo vrednostni papir, katerega beta je na primer 1.4, premaknil za 1.4-krat več kot indeks. To pomeni, da če bi se borzni indeks premaknil za 20 odstotkov navzgor ali navzdol, bi se vrednostni papir ustrezno premaknil za 28 odstotkov.
Številni vrednostni papirji imajo v povprečju beta koeficient 1.0, kar pomeni, da se gibljejo bolj ali manj skladno s trgom. Vrednostni papir s koeficientom beta več kot 1.0 je bolj tvegan od povprečnega trga in je primeren za agresivnejše naložbene strategije. Po drugi strani pa veljajo za manj tvegane tiste, katerih beta koeficient je nižji od 1.0, saj je njihova uspešnost manj vezana na sistematično tveganje. Poleg tega obstajajo sredstva, katerih beta je negativna, in ta imajo običajno dolgočasno donosnost, ko je gospodarstvo robustno, vendar so v recesiji nagnjeno k temu, da prekašajo večino drugih naložb.
Sredstvo z negativno beta je samo po sebi manj občutljivo na sistematično tveganje, zato lahko vlagatelj to vrsto sredstva uporabi za varovanje svojega portfelja. Zavarovanje v tem smislu pomeni poskus nadomestiti izgube, ki bi lahko nastale, če pride do sistematičnega dogodka. Poleg tega lahko posameznik pri izvajanju regresijske analize uporabi pretekle podatke o donosih, da oceni povezavo med uspešnostjo sredstva in uspešnostjo širšega trga.
Beta sredstva se lahko sčasoma spremeni; na primer, beta določenega sredstva je lahko približno desetletje 1.2, nato pa se lahko iz različnih razlogov v naslednjem desetletju spremeni na 1.4. Tako je pri regresijski analizi mišljeno, da je beta koeficient enak za obdobje vzorčenja. To pomeni, da če bi posameznik uporabil vzorec iz dveh desetletij, kjer je bilo v enem 1.2, v drugem pa 1.4, bo rezultat najverjetneje zavajajoč.
Poleg tega je oceno donosa sredstva v primerjavi s trgom mogoče tudi grafično predstaviti v regresijski analizi. Graf bo običajno razpršeni diagram, pri čemer je os X namenjena tržni uspešnosti, os Y pa je za sredstvo, katerega uspešnost se meri. Na grafu bodo raztresene točke, ki predstavljajo specifične zgodovinske donose za določeno obdobje. Poleg tega bo narisana črta, ki bo najbolje ustrezala točkam, in bolj strm je naklon črte, večja je beta sredstva ali bolj tvegano bo sredstvo.