Benzen je organska kemična spojina, včasih znana kot benzol. Ima posebno sladek vonj in je brezbarvna, vnetljiva tekočina. Benzen je glavno industrijsko topilo in se uporablja v proizvodnem procesu plastike, olja, sintetične gume in številnih barvil.
Znanstvenik Michael Faraday je odkril benzen leta 1825. Ločil ga je od naftnega plina in ga imenoval vodikov bikarbonat. Naravno se proizvaja v gozdnih požarih in vulkanih ter je rakotvorna in glavna sestavina cigaretnega dima. Do druge svetovne vojne so kemikalijo izdelovali kot stranski produkt proizvodnje premoga, predvsem v jeklarski industriji.
V petdesetih letih prejšnjega stoletja je naraščalo povpraševanje po benzenu, zlasti v industriji plastike. Zaradi te potrebe so ga proizvajalci začeli proizvajati iz nafte. Večina današnje ponudbe prihaja iz petrokemične industrije, le majhna količina je pridobljena iz premoga.
Benzen je kemikalija z veliko uporabnostjo. Zaradi sladkega vonja so ga v 19. stoletju uporabljali kot po britju. Pred dvajsetimi leti prejšnjega stoletja so ga redno uporabljali kot industrijsko topilo. To je bilo, preden so se ljudje zavedali nevarnosti njegove strupenosti. Nekoč se je pogosto uporabljal kot dodatek bencinu, vendar so to prakso zaradi zdravstvenih težav tudi opustili.
Običajno se benzen uporablja kot dodatek drugim kemikalijam. Uporablja se za izdelavo stirena, ki se uporablja za izdelavo plastike in polimerov, ter v proizvodnem procesu najlona. Majhne količine se uporabljajo v proizvodnih procesih zdravil, detergentov, pesticidov in eksplozivov.
Izpostavljenost benzenu ima lahko zelo resne posledice za zdravje. Visoke ravni izpostavljenosti lahko povzročijo motnje dihanja, omotico, zaspanost, glavobole in slabost. Če bi oseba jedla hrano ali pila tekočino, ki vsebuje benzen, lahko pride do hitrega srčnega utripa, bruhanja in draženja želodca. Zelo visoke ravni izpostavljenosti lahko na koncu povzročijo smrt.
Obstajajo testi, ki se lahko izvedejo, da se pokaže, ali je bila oseba izpostavljena kemikaliji. Benzen se lahko izmeri z izdihom ali krvnim testom. Oba testa je treba opraviti kmalu po izpostavljenosti, saj kemikalija zelo hitro izgine iz telesa. V Združenih državah je največja dovoljena količina v vodi 0.005 miligrama na liter.