Beli pritlikavec je sorazmerno majhna, gosta vrsta zvezde, ki nastane, ko zvezda glavnega zaporedja pokuri ves svoj vodik in helijevo gorivo, vendar nima pritiska in toplote, ki sta potrebna za zlitje ogljika in kisika. Beli pritlikavec ima običajno med 0.5 in 0.7-kratno maso Sonca, vendar je prostornina primerljiva z zemeljsko maso. Bela pritlikavka je končno stanje evolucije zvezd za 97 % znanih zvezd.
Preoblikovanje zvezde v belega pritlikavka se začne, ko zvezda glavnega zaporedja, okoli mase našega Sonca, pogori vse svoje vodikovo gorivo in začne biti prisiljena taliti helij v ogljik in kisik. Ker se njegovo jedro začne kopičiti z ogljikom in kisikom, ki ju ni mogoče zliti, mora zlitje potekati na lupini zunaj jedra. Ogromna gravitacija jedra potiska vodik skupaj in povzroči, da se zlije veliko hitreje kot prej, kar poveča svetilnost zvezde za faktor 1,000 – 10,000 in poveča njen polmer na nekaj, kar je primerljivo z Marsovo orbito.
Ko se ves vodik v zvezdi zlije, prevzame gravitacija in zvezda začne padati vase. Če je zvezda dovolj masivna, se lahko pojavi supernova. V nasprotnem primeru presežek materiala le odplava in tvori planetarno meglico, ostane pa le super gosto jedro, ki je beli škrat. Ker beli pritlikavec nima lastnega vira energije, je edina toplota, ki jo proizvede, ostanek iz dni, ko je talil helij. Po milijardah let je predvideno, da se beli palčki ohladijo, da postanejo črni palčki, brezžive zvezdne lupine, čeprav starost vesolja (13.7 milijarde let) še ni zadostovala, da bi se to zgodilo.
Beli palčki predstavljajo 6 % vseh zvezd v naši sončni soseščini. Ker v njihovem jedru ne pride do jedrskih reakcij, niso zelo svetle, čeprav jih je mogoče opazovati z močnimi teleskopi. Sirius B, spremljevalec njegovega bolj znanega partnerja Siriusa A, znanega tudi kot Pasja zvezda, je beli škrat. Prvega belega pritlikavka je Friedrich Herschel opazil 31. januarja 1783 v binarnem sistemu Eridani B in C.