Bela omaka je svetla, običajno brez okusa omaka, ki se uporablja za izboljšanje okusa najrazličnejših živil; včasih se lahko doda sol ali sladkor, da dobi želeni okus. V starih časih, pred hlajenjem, so takšne omake očitno nekaznovano uporabljali za prikrivanje žarkega okusa pokvarjenih živil. V današnjem času ta omaka velja za eno najpomembnejših osnov ali matičnih omak francoske kuhinje.
Francozi so si v 17. stoletju prisvojili in spremenili belo omako iz podobne omake, ki so jo uporabljali v italijanski kuhinji. Prva uradna omemba bele omake se pojavi v izdaji gastronomske kompilacije Le Cuisiner François ali »Francoska kuhinja« kuharja Françoisa Pierra La Varenna iz leta 1651. Omaka se je imenovala omaka Bechamel, po francoskem financerju in dvorjanu Louisu de Béchameilu, markizu de Nointelu.
V svoji osnovni obliki je bela omaka pripravljena tako, da zmešamo moko in maslo ter zmes stepemo v mleko. Za začetek mleko poparimo in nato odstavimo. V ponvi na majhnem ognju stopimo maslo in vmešamo moko. Zmes mešamo, da ostane gladka, in pazimo, da na maslu namazana moka ne porjavi.
To mešanico moke nato postopoma dodajamo poparjenemu mleku, pri čemer mleko ves čas mešamo, da preprečimo nastanek grudic. To omako lahko naredimo tudi obratno, tako da v mešanico moke postopoma dodajamo mleko med neprestanim mešanjem. Gladko belo omako pustimo, da zavre in jo nato nekaj časa dušimo na majhnem ognju. Pomembno je, da omako ves ta čas mešamo, da se ne prime na ponev ali da postane grudica. Ko dosežemo želeno konsistenco ali gostoto omake, lahko omako odstranimo z ognja.
Bešamelovo omako, ki ji po italijanščini rečemo besciamella, je zdaj mogoče pripraviti še vrsto drugih vrst omak in jedi. Ena takih omak je Mornay omaka, ki jo pripravimo z dodajanjem sira v mešanico. Nekatere druge omake vključujejo mešanico čebule in sira, omako Soubise, ter kombinacijo rakov, smetane in masla, znano kot omaka Nantua. Bela omaka se uporablja tudi kot osnova za različne juhe, enolončnice, omake in enolončnice.