Beseda bariton, ki je številnim angleškim govorcem bolj znana kot kategorija pevskega glasu, pravzaprav izvira iz grškega jezika in se nanaša tudi na element grške slovnice, kjer zadnji zlog besede ne dobi bistvenega poudarka. Beseda je hibrid grške besede “težak” ali “nizek” bary in “pitch”, torej ton. Tukaj je beseda “nizka” abstrahirana tako, da se nanaša na manjši naglas ali poudarek za zvok.
Da bi razumeli bariton v grški slovnici, je treba najprej identificirati različne dele grške besede. Ti so splošno znani kot antepenult, penult in ultima. Te bi sicer lahko označili kot prvi zlog, predzadnji zlog in zadnji – ali zadnji – zlog. Zadnji zlog je zlog, ki se obravnava kot bariton. Običajno se razume kot koren/skrajšana oblika angleške besede “ultimate”, kar pomeni “zadnji”.
Mnogi ljudje povezujejo besedo bariton z vokalnim razponom za petje, ki leži med tenorskim ali višjim moškim registrom in basom ali ultra-nizkim registrom. Ta uporaba izvirne besede bariton je bolj konkretna, kjer bi se prevod v “nizko” v angleščini nanašal neposredno na register ali višino zvoka. To je del posebej strukturiranega petja v večini društev, kjer celotna oblika temelji na sinhronizaciji niza glasov v različnih registrih. Z isto besedo lahko govorimo tudi o nižjih razponih različnih glasbil.
Uporaba baritona v grščini je primer tistega, kar se imenuje višinski naglas. Naglas je alternativa konceptu stresnega naglasa v angleščini. Z višinskim naglasom se nekateri zlogi razvijejo za določen pomen ali uporabo zaradi različnih višin in ne zaradi razlike v naglasu. Grščina je primer jezika, ki uporablja višinski naglas kot del funkcije in razumevanja jezika.
V splošni kategoriji jezikov, ki uporabljajo višinski naglas, so nekateri jeziki bolj odvisni od uporabe višine kot drugi. Nekateri jeziki so včasih opisani kot »popolnoma tonski«, kjer je več tonov sestavni del uporabe jezika. Nekateri jeziki uporabljajo samo binarne visoke in nizke tone, medtem ko imajo drugi jeziki bolj izpopolnjen nabor treh ali več tonov.