Bančna navzkrižna prodaja je strategija, ki instituciji omogoča, da svojim strankam ponudi širši nabor bančnih storitev in produktov. Splošna ideja je, da če stranka pride v banko po eno storitev, se zaradi tega že obstoječega razmerja vzpostavi zmožnost zadovoljevanja tudi drugih potreb na neki prihodnji točki. Ko je bančna navzkrižna prodaja najboljša, mora banka zaradi vzpostavljenega odnosa z obstoječimi strankami vložiti manj truda za prodajo teh dodatnih storitev. Stranke imajo koristi, ker lahko dobijo, kar potrebujejo, od partnerja, ki ga že poznajo in mu zaupajo.
Eden najbolj tipičnih primerov bančne navzkrižne prodaje vključuje odločitev stranke s tekočim ali varčevalnim računom, da se odloči za drugo finančno storitev, ki je zaželena. Na primer, namesto da bi uporabila financiranje trgovcev za nakup novega avtomobila, se lahko stranka obrne na banko glede ureditve avtomobilskega posojila. V najboljših okoliščinah je banka sposobna ugoditi stranki in ponuditi obrestno mero, ki je višja od tiste pri financiranju trgovca. Stranka ima koristi od zavarovanja financiranja z nižjimi osebnimi stroški, medtem ko ima banka koristi od dodatnega posla te stranke.
Druge finančne storitve se lahko pridobijo tudi kot rezultat prizadevanj za navzkrižno prodajo bank. Stranke lahko poiščejo pomoč banke pri odpiranju varčevalnih računov za otroke, odpiranju skrbniških računov ali celo pri zavarovanju kreditne kartice, ki je ponujena pod okriljem banke. Pomožne storitve, kot so elektronski prenosi sredstev, akreditivi in številne druge možnosti, so pogosto razširjene tudi na stranke, ki že imajo odnos z banko. V vsakem scenariju je osnova za delovanje pozitiven odnos, ki že obstaja med stranko in banko, ter pripravljenost obeh strani, da razširita obseg tega odnosa.
Bančna navzkrižna prodaja mora biti izvedena v skladu z vsemi trgovinskimi in prodajnimi predpisi, ki veljajo za jurisdikcijo, v kateri ima banka sedež. Izpolnjevanje teh predpisov je v korist tako stranke kot banke, saj so pravice in odgovornosti vsake stranke jasno opredeljene in s temi predpisi ščitijo najboljše interese obeh strani. V praksi to pomeni, da banke ne morejo uporabiti prodajne taktike za motiviranje potrošnikov, da uporabljajo storitve, ki niso primerne za njihove trenutne finančne razmere, banke pa niso dolžne razširiti določenih storitev na stranke, ki predstavljajo nesprejemljivo tveganje.