Samodejni implantabilni kardioverter defibrilator ali AICD je električna naprava, ki se uporablja za uravnavanje srčnega ritma. Preprosteje je znan tudi kot implantabilni kardioverter defibrilator ali ICD. Poleg tega, da ima zmožnost delovanja kot običajni srčni spodbujevalnik, z uporabo električnih impulzov za popravljanje nepravilnega srčnega utripa, lahko avtomatski implantabilni kardioverter defibrilator uporablja električne šoke za preprečevanje srčnega napada. Naprava je implantirana pod kožo prsnega koša z žico, ki vodi skozi veno v desno spodnjo komoro srca ali desni prekat.
Samodejni implantabilni kardioverter defibrilatorji se trenutno uporabljajo za zdravljenje stanj, ki so jih prej zdravili z zdravili. Ti vključujejo motnjo, imenovano ventrikularna tahikardija, pri kateri spodnji komori srca ali ventrikli bijejo prehitro. Dolgotrajna epizoda ventrikularne tahikardije se lahko poslabša v tako imenovano ventrikularno fibrilacijo, ko mišična vlakna v prekatih utripajo popolnoma naključno, srce ne more več delovati in obstaja nevarnost smrti. Nekomu, ki je že imel srčni zastoj zaradi ventrikularne tahikardije ali ventrikularne fibrilacije, se lahko priporoči avtomatski implantabilni kardioverter defibrilator.
Ko je naprava na svojem mestu, lahko pospeši srčni utrip, ko se pojavi ventrikularna tahikardija ali, nasprotno, ko postane srčni utrip prepočasen. Izbruhi električne aktivnosti se dovajajo v srce preko žičnega kabla znotraj desnega prekata, kar pomaga obnoviti normalen ritem. Če se tahikardija nadaljuje, se uporabi močnejši električni udar, znan kot kardioverzijski šok, da prepreči tako hitro bitje srca. Če pride do fibrilacije, naprava deluje kot defibrilator, v srčno mišico pa se pošlje močan šok, da se vzpostavi reden srčni ritem.
V večini primerov je avtomatski implantabilni kardioverter defibrilator učinkovit in zmanjša tveganje smrti osebe zaradi nenormalnega srčnega utripa. Včasih morajo bolniki poleg AICD jemati tudi zdravila, občasno pa se lahko pojavijo težave, kot je naprava, ki daje udarce, ko niso potrebni. Številni bolniki razvijejo psihološke težave, povezane z avtomatskim implantabilnim kardioverterskim defibrilatorjem, postanejo prestrašeni in zaskrbljeni zaradi možnosti šoka.
Šoki so precej nasilni, če se pojavijo, ko je bolnik pri zavesti, AICD pa je lahko povezan z občutkom izgube nadzora in nemoči, kar vodi v depresijo. Zdi se, da je količina duševne stiske, ki jo povzroči avtomatski vsadljivi kardioverter defibrilator, povezana s številom, kolikokrat se naprava dejansko sproži. Psihološko zdravljenje, kot je kognitivno-vedenjska terapija, je lahko koristno za tiste, ki doživljajo anksioznost in depresijo. V pomoč so se izkazale tudi podporne skupine za bolnike in njihove družine.