AutoRun je programski sistem, ki se uporablja v nekaterih različicah operacijskih sistemov Windows™ (OS), ki omogoča sistemu, da samodejno namesti nov program za uporabnika. To je v nasprotju z zgodnjimi različicami OS in nekaterimi drugimi programi OS, ki od uporabnika računalnika zahtevajo, da si aktivno prizadeva za namestitev programa v računalnik. Postopek se običajno uporablja s kompaktnim diskom (CD) ali drugo strojno opremo, ki se uporablja za namestitev programa v računalnik. Samodejni zagon omogoča operacijskemu sistemu, da zazna prisotnost namestitve na takšni strojni opremi, nato pa omogoča enostavno namestitev programa v računalnik.
Samodejni zagon, ki se včasih uporablja kot sinonim za samodejno predvajanje, pravzaprav ni enak. Samodejno predvajanje je bilo uporabljeno kot sinonim v prejšnjih različicah programov OS, vendar je bilo od takrat ustanovljeno kot ločena funkcionalnost, ki samodejno predvaja predstavnostne datoteke. Po drugi strani AutoRun deluje tako, da samodejno namešča programe in ne vpliva na diske ali druge formate, ki vsebujejo medijske podatke, kot so videoposnetki in glasba.
Ko je naprava povezana z računalnikom, ki vsebuje program, kot je CD, vstavljen v pogon na računalniku, ali bliskovni pogon, vstavljen v vrata na računalniku, bo OS računalnika običajno zaznal to napravo. To povzroči, da se obvestilo naprave pošlje v OS, ki nato začne postopek samodejnega zagona. Postopek se začne tako, da OS zazna, ali je bil samodejni zagon v računalniku onemogočen; če je, potem postopek ne bi smel iti naprej.
Dokler je v računalniku omogočen samodejni zagon, OS išče datoteko samodejnega zagona v korenskem imeniku programa na nosilcu. Ta datoteka omogoča operacijskemu sistemu enostavno zagon in namestitev programa. Na namizju se uporabniku običajno prikaže okno z obvestilom, ki kaže, da se bo program namestil samodejno, kar uporabniku omogoča, da prekliče namestitev ali jo odobri. Poleg tega uporabniku sploh ni nujno, da sodeluje z namestitvijo, čeprav bo večina programov zagotovila tudi licenčno pogodbo za končnega uporabnika (EULA), ki jo je treba sprejeti in lahko uporabniku omogoči spreminjanje nekaterih vidikov namestitve.
Brez te vrste funkcij v OS računalnika je treba programe namestiti ročno. Nekateri uporabniki računalnikov imajo to raje, kar jim omogoča lažji nadzor nad tem, kdaj in kje so nameščeni programi, kar običajno zahteva malo truda. V prejšnjih različicah operacijskega sistema pa so bile prednosti samodejnih namestitev veliko večje, postopek pa je bil uveden za zmanjšanje vprašanj o tehnični podpori strank glede namestitve programov.