Atetoza je izraz, ki opisuje določeno vrsto gibanja, ki je značilna za ljudi s stanji, kot je Huntingtonova bolezen in drugimi, ki prizadenejo osrednji živčni sistem. Atetotično gibanje je počasno in vijugasto ter prizadene predvsem roke, noge, dlani in stopala. Ljudje s tem stanjem lahko doživijo tudi druge vrste atipičnih gibov, kot je koreja, ki povzroča nehotene sunke, hitre gibe rok in nog.
Atetoza je popolnoma neprostovoljno gibanje. Ljudje s to motnjo gibanja ne morejo vzdrževati rok, nog, rok in stopal v stabilnem, mirnem položaju. Namesto tega nehote premikajo svoje okončine, pogosto neprekinjeno, v nizu počasnih in zvijajočih se gibov.
Atetotično gibanje lahko povzročimo na več načinov. Najpogostejši vzroki so cerebralna paraliza, encefalitis, možganski tumorji, možganska kap, revmatična vročina, sistemski eritematozni lupus in travmatska poškodba možganov. Kernicterus, huda vrsta zlatenice, ki se redko pojavlja pri novorojenčkih, lahko povzroči vrsto poškodbe možganov, ki lahko povzroči atetotične gibe. Poleg tega se lahko atetoza razvije kot stranski učinek antipsihotičnih zdravil ali kot posledica prevelikega odmerjanja amfetamina ali zastrupitve z ogljikovim monoksidom.
Ljudje s tovrstno motnjo gibanja pogosto doživljajo tudi korejo. Ta vrsta gibanja je hitra in sunkovita, najpogosteje pa vključuje obrazne mišice. V manjši meri so lahko prizadete tudi okončine. Ko se pri isti osebi pojavita obe vrsti gibanja, se vzorec gibanja imenuje koreoatetoza.
Običajno se obe vrsti gibanja manifestirata kot simptomi progresivnih nevroloških motenj, kot je Huntingtonova bolezen. To genetsko podedovano stanje poleg gibalnih motenj povzroča progresivno kognitivno poslabšanje. Atetotično gibanje se lahko pojavi tudi pri Parkinsonovi bolezni.
Atetoza in koreja sta posledica prekomerno aktivnih bazalnih ganglijev. Bazalni gangliji so majhne kompaktne skupine nevronov, ki se nahajajo na dnu velikih možganov v možganih. Bazalni gangliji so zelo močno povezani z motorično funkcijo in nadzorom, in kadar so te strukture prekomerno aktivne, je najpogostejša posledica ena ali več vrst nehotnega gibanja mišic.
Atetozo na splošno zdravimo glede na specifično motnjo, ki povzroča netipično gibanje. Na splošno se zdravila, ki zmanjšujejo aktivnost dopamina v možganih, kot so antipsihotiki, uporabljajo za zatiranje atetotičnega gibanja. Zaradi tega je atetotično gibanje težko zdraviti, saj lahko antipsihotična zdravila dejansko povzročijo tovrstno gibanje. Bolnik, ki se zdravi z antipsihotiki, lahko včasih poskusi dve ali več različnih zdravil, preden se njegov zdravnik odloči za eno, ki daje največ koristi z najmanj stranskimi učinki.