Asonanca je retorična naprava, ki se pogosto uporablja v poeziji in prozi za dodajanje globljega smisla podobam v njej. Običajno je opredeljen kot ponavljanje samoglasnikov znotraj besed ali zlogov. Na primer, besedi »počakaj« in »ostani« med seboj izkazujeta asonanco, ker obe vsebujeta enak notranji samoglasnik.
Ta literarna naprava se razlikuje od rime, saj rima običajno vključuje uporabo podobnih soglasnikov na koncih besed. Pisatelji običajno uporabljajo asonanco, da naredijo svoje podobe bolj žive, da pomagajo pritegniti bralce v zgodbo ali da pesniškemu ali proznemu delu dodajo občutek muzikalnosti. Verjame se, da se bralcem zdi ponavljanje podobnih samoglasnikov znotraj besed in zlogov tolažilno in privlačno.
Uporaba ponavljajočih se samoglasnikov znotraj besed in zlogov naj bi pritegnila bralčevo uho in utrdila pisateljevo umetniško avtoriteto. Asonanco pogosto najdemo v poeziji, kjer na splošno pomaga, da verz teče bolj gladko. Na splošno se ne šteje za element pesniške oblike ali strukture. Namesto tega se pogosteje obravnava kot dodaten poetični razcvet. Na splošno velja, da uporaba asonance v poeziji daje pesniku več ustvarjalnega prostora in lahko omogoči pesniku, da ustvari iluzijo strukture v poeziji prostih verzov, ki običajno ne sledi pesniškim konvencijam, kot sta oblika ali struktura.
Pisatelji običajno uporabljajo asonanco v povezavi z različnimi drugimi literarnimi in retoričnimi napravami, kot so sozvočje ali ponavljanje soglasnikov znotraj besede ali zloga ter aliteracija ali ponavljanje soglasnikov v začetnih zlogih besed. Pisci proze pogosto uporabljajo takšne retorične pripomočke, da bi njihova proza zvenela bolj poetično. Asonanca lahko pomaga piscem proze, da prenesejo implicirane pomene svojih besed, da izrazijo razpoloženja in čustva, ki morda niso takoj očitna iz slovarskih definicij samih besed.
Literarne naprave, ki manipulirajo z zvoki besed, so pogosto še posebej priljubljene v otroški literaturi in poeziji. Otroške pesmice lahko vsebujejo tudi asonanco, kot je klasična »Ona prodaja školjke ob morski obali«. Rime, kot so te, običajno uporabljajo tudi elemente aliteracije in sozvočja. Verjame se, da ponavljanje soglasnikov in samoglasnikov z uporabo teh literarnih pripomočkov prispeva k zabavni vrednosti literature, poezije in rim za otroke.