Articain je lokalni anestetik, ki se najpogosteje uporablja za omrtvičenje dlesni pri zobozdravstvenih posegih in se vse pogosteje uporablja za nadzor bolečine pri drugih medicinskih aplikacijah. Evropskim zdravnikom je bil na voljo od sredine sedemdesetih let prejšnjega stoletja, 1970 let pozneje pa se je začel uporabljati po vsem svetu. V primerjavi z drugimi anestetiki, kot je lidokain, obstaja nekaj razlik – in nekaj sporov.
Prvotno imenovana »carticaine«, je bila snov prvič razvita leta 1969. Komercializirana v Evropi pod blagovno znamko Ultracaine®, njeno varnost in učinkovitost je leta 2000 odobrila ameriška agencija za hrano in zdravila (FDA). Kmalu zatem je bil ekskluzivni patent zdravila potekel in od takrat je bilo izdelanih in označenih več generičnih različic za druge trge. V Severni Ameriki je na primer artikain na voljo kot Astracaine®, Articadent®, Zorcaine® in Septocaine®.
Ko se aktivna spojina pretvori v vodotopno hidrokloridno sol, jo razredčimo do 4-odstotne koncentracije, kar ustreza 40 miligramom na mililiter raztopine. Mešanici je dodana količina adrenalina v sledovih, sicer znanega kot adrenalin. Ta deluje kot vazokonstriktor, tako da injekcija ostane v lokaliziranih krvnih žilah in njen anestetični učinek traja dlje.
Afektivni mehanizem artikaina je enak mehanizmu drugih subkutano injiciranih učinkovin, kot sta lidokain in prilokain, ki obstajata veliko dlje. Blokirajo natrijeve in kalijeve kanale, skozi katere konec živčne celice prenaša svoj signal na naslednjo živčno celico. Učinek prekinitve povezave med sosednjimi živčnimi celicami je začasen in se postopoma popolnoma obrne. Za razliko od lidokaina pa ima artikain razpolovno dobo 20 do 30 minut; njegova anestetična sposobnost ne traja tako dolgo.
Pri relativno kratkih zobozdravstvenih posegih je morda najprimernejši anestetik, saj se normalen občutek vrne precej hitro. Bolj dolgotrajni postopki bi verjetno zahtevali večkratno uporabo zdravila. Bolnikom z alergijo na sulfite ali sulfonamide ne smemo injicirati artikaina. Previdni morajo biti tudi bolniki z žilnimi težavami, na katere lahko vpliva adrenalin, kot je nepravilen krvni tlak ali astma.
Eden od redkih zapletov injekcijskih lokalnih anestetikov je parestezija, stanje dolgotrajne, morda trajne otrplosti. Nekatere študije so pokazale večjo incidenco parestezije po zdravljenju z artikainom. Opozoriti je treba, da je izredno redek in da je ena od prevladujočih teorij o njegovem vzroku fizična poškodba živcev z iglami brizge.
Kot splošni nevralni zaviralec je artikain relativno novo zdravilo in se mora dokazati medicinski skupnosti. Klinične študije in eksperimentalna uporaba so pokazale obetavne za zatiranje epiduralne bolečine in dolgotrajno intravensko regionalno anestezijo. Študije o verjetni učinkovitosti artikaina kot blokade hrbtenice prav tako potekajo z razmislekom.