Pridržanje je postopek prijetja osebe, ki je osumljena ali obtožena kaznivega dejanja. Obstaja več različnih situacij, v katerih lahko policisti ali organi pregona zakonito aretirajo, v ZDA pa je to običajno dovoljeno z verjetnim razlogom ali z izvršitvijo naloga za prijetje. Ko je posameznik prijet, je običajno pridržan v skladu z regionalnimi in zveznimi zakoni v državi. Zlonamerne aretacije in nezakonite aretacije so oblike prijetja, pri katerih se predložijo neustrezni dokazi za prijetje osumljenca ali kadar se pridržanje izvede iz zlonamernih razlogov.
Zakonite aretacije običajno opravi policist ali drug član organa pregona. Ta vrsta aretacije vključuje osebo, osumljeno storitve kaznivega dejanja, fizično prijetje in pridržanje, da čaka na nadaljnji pravni postopek. Da bi prišlo do zakonite aretacije, mora policist v ZDA običajno imeti verjeten razlog za sum, da je oseba storila kaznivo dejanje ali da izvrši nalog, ki ga izda sodnik. Policist ali agent kazenskega pregona, ki izvaja prijetje, se običajno imenuje policist za prijetje.
Pridržanje državljana je postopek, s katerim lahko državljan, ki ni član priznanih organov pregona, prijete nekoga, ki je bil viden pri storitvi kaznivega dejanja. Pogoji, pod katerimi je mogoče izvesti tovrstno prijetje, so lahko precej zapleteni, in če se ne izvede pravilno, je lahko oseba, ki nekoga aretira, obtožena ugrabitve, lažnega zapora in lažnega predstavljanja policista. Zato bi bilo treba aretacije državljanov izvajati redko, namesto tega pa bi morali biti uradniki pregona obveščeni o kaznivem dejanju, kadar koli je to mogoče. Na nekaterih območjih lahko vodja ali lastnik podjetja nekoga, ki ga zalotijo pri kraji v trgovini, postavi pod »preiskovalno pridržanje«, dokler ne pride policija.
Kadar aretacije niso izvedene zakonito, se običajno imenujejo nezakonite ali zlonamerne aretacije. Nepravilna aretacija, včasih imenovana lažna aretacija, se običajno zgodi, ko je nekdo aretiran brez ustreznih dokazov proti njemu. To je lahko posledica slabega opisa osumljenca s strani priče ali policista, ki aretira osebo brez zadostnega verjetnega razloga. Po drugi strani pa se zlonamerna aretacija običajno zgodi kot naklepno dejanje zoper drugo osebo, kot je na primer agent pregona, ki osebo aretira zaradi osebne pritožbe.