Arbitraža je, ko se imenuje razsodišče za odločanje, ki pomaga pri reševanju spora. Arbitražno sodišče je lahko sestavljeno iz ene osebe ali skupine posameznikov. Člani sodišča so znani kot arbitri ali arbitri. Arbitražno pravo določa, kako se tovrstno alternativno reševanje sporov – reševanje, oblikovano zunaj sodnih sistemov – zakonito izvaja.
Obstaja razlika med prostovoljno in obvezno arbitražo. Prostovoljna arbitraža se zgodi, ko se obe strani strinjata, da izbereta razsodnika za reševanje njunega spora. Izraz obvezen je lahko zavajajoč. Arbitražno pravo meni, da je praksa obvezna le, če obstaja že obstoječ dogovor med strankama o uporabi arbitraže za reševanje morebitnih nastalih konfliktov.
Obstaja tudi dodatno razlikovanje med nezavezujočim in zavezujočim arbitražnim pravom. Nezavezujoča arbitraža je bolj posvetovalna praksa. Arbitražno sodišče obema strankama omogoči boljše razumevanje njunih stališč, tako da poda svoje mnenje o utemeljenosti njunih zahtevkov, vendar ne narekuje izida primera, kot se dogaja pri nekaterih drugih oblikah alternativnega reševanja sporov, kot je mediacija. Pri mediaciji tretja oseba ne le poda mnenje, ampak tudi ponudi priporočila o tem, kako bi se sprti strani lahko dogovorile. Pri zavezujoči arbitraži se vpletene stranke strinjajo, da bodo spoštovale odločitev arbitražnega sodišča, ki se v arbitražnem pravu ne imenuje sodba, temveč arbitražna odločba.
Ko je arbitražna razsodba izdana, je lahko v obliki plačila, naloga ali izjave. V nekaterih jurisdikcijah ima sodišče lahko pooblastilo, da odredi odredbo, s katero stranko prisili, da nekaj stori ali se vzdrži ali da popravi pogodbo ali drug dokument. Arbitražno pravo in obseg pristojnosti arbitražnih sodišč se lahko razlikujeta glede na jurisdikcijo. Obstajajo razlike med državami in znotraj mnogih držav med nacionalnim pravom o arbitraži in zakonodajo o provinci ali regionalni arbitraži.
Na mednarodni ravni obstaja več konvencij za priznavanje arbitražnih odločb. Najbolj sprejeta je konvencija Združenih narodov, znana kot Newyorška konvencija iz leta 1958, ki jo je ratificiralo več kot 140 držav. Te države so se strinjale, da bodo arbitražne odločbe, ki izvirajo iz drugih držav podpisnic, obravnavale, kot da bi bile sodbe, izdane na njihovih domačih sodiščih. Mednarodno arbitražno pravo lahko tako pomaga pri izogibanju različnim formalnostim med sodnimi sistemi in je včasih lažje izvršljivo in uporabljivo kot sodbe, izdane v samo eni jurisdikciji.