Aramejščina je starodavni, biblijski jezik. Je eden od semitskih jezikov, ki vključuje tudi hebrejščino, arabščino, etiopščino ter starodavni asirski in babilonski jezik akadščine. Aramejščina je zelo podobna hebrejščini.
Odkrite so bile pisave v aramejščini, ki so stare skoraj tri tisoč let. Asirci so najprej uporabljali jezik. Aramejska kraljevska družina je živela v asirskem cesarstvu na območju današnje Turčije in Sirije. Uporabljala sta ga tudi babilonsko in perzijsko cesarstvo. Nekateri odlomki v Svetem pismu so bili napisani v aramejščini in po raziskavah je Jezus govoril tudi ta jezik.
Zgodnja judovska kultura v Izraelu je vsebovala dokumente, napisane tako v aramejščini kot v hebrejščini. V starih časih so Judje uporabljali aramejščino za pravne in verske spise, pisava, uporabljena za pisanje, pa je bila sčasoma narejena v hebrejščini. Krščanska različica jezika se je imenovala sirščina. Nekateri deli držav, kot so Iran, Irak, Sirija in Turčija, še danes uporabljajo nekatere veje jezika. Uporabljajo ga tudi kurdski Judje.
Ime tega jezika izhaja iz bibličnega Noetovega vnuka Arama. V njej so napisani nekateri judovski poročni dokumenti, imenovani ketubah, pa tudi nekateri ločitveni dokumenti, imenovani Get, kot tudi nekatere judovske molitve.
Po Talmudu, ko judovski deček dopolni 13 let, se šteje za moškega, saj se šteje, da je zdaj sposoben obvladovati svojo vero. Dogodek je zaznamovan s slovesnostjo, imenovano Bar Mitzvah. Bar pomeni “sin” v aramejščini in Mitzvah pomeni “zapoved” v hebrejščini. Ženska različica Bar Mitzvah se imenuje Bat Mitzvah, saj Bat v aramejščini pomeni “hči”.
Deli Daniela, Ezre, Jerimije in Geneze v stari ali izvirni zavezi so bili napisani v aramejščini, ostali odlomki pa v hebrejščini. Nova zaveza naj bi bila napisana v grščini, vendar nekateri biblijski učenjaki trdijo, da so bili vsaj deli Nove zaveze prvotno napisani v aramejščini. Trdijo, da so bili nekateri odlomki Nove zaveze najverjetneje napisani v sirščini.