Apofaza dobesedno pomeni “reči ne”. Beseda ima številne literarne kontekste. V smislu retoričnih tehnik se nanaša na prizadevanje, da se aludira na idejo, osebo ali predmet, ne da bi neposredno omenil omenjeni koncept. Lahko se nanaša tudi na metodo razlage, pri kateri posameznik za nekaj opiše razveljavitvene izjave. Druge uporabe te tehnike vključujejo njeno mesto kot orodje za sklepanje ali kot sredstvo za poudarjanje določene ideje.
Ko se je izraz prvotno uveljavil, je apofaza zajemala predvsem opisne odlomke, kjer je za nekaj manjkala trdna in neposredna definicija. Zato bi govornik ali pisec negativno nasprotoval predmetu opisa drugim predmetom. Na primer, avtomobila ne bi opisali kot motoriziran, mobilni voziček s štirimi kolesi, temveč bi ga lahko opisali kot »brez ročnega pogona«, »ne statičnega« in »brez dveh koles«. Na nek način je ta pristop k apofazi podoben nekaterim pristopom ugibanja ugank.
Sodobnejše razumevanje apofaze gleda na pristop kot na retorično napravo, s katero lahko izrazimo moč. Ta pristop je v nekem smislu ironičen, ker se govornikov ali pisčev namen razlikuje od dobesedne izjave. Politika je običajno področje za tovrstno uporabo apofaze, na primer, ko se politik sklicuje na glasovalni zapis nasprotnika ali osebno življenje s trditvijo, da se o tem ne bo govorilo: »Nisem tukaj, da bi govoril o dejstvu, da je g. Smith glasoval proti tej politiki.” Vsaka izjava, ki vodi s pridržki “ne bom …” ali “ne morem …” ali podobno frazo, je verjetno primer apofaze, če ji neposredno sledi aluzija na domnevno zavrnjeno temo. Ta vrsta je lahko znana tudi kot paraleipsis.
Drug kontekst za razumevanje apofaze se pojavi, ko posameznik dogradi glavno točko ali premiso z zavračanjem drugih podobnih točk ali premis. Teologi včasih uporabljajo ta pristop pri sklicevanju na duhovno božanstvo, tako da zavrnejo druge duhovne trditve in nato potrdijo samo božanstvo in njegov okoliški sistem verovanja. Ta pristop lahko služi tudi kot sredstvo za posredovanje, kako božanstva ali zadevne teme ni mogoče ustrezno opisati zgolj z besedami.
V drugem pristopu se apofaza razume kot oblika logike. Ko se uporablja na ta način, je izraz posebej oblika sklepnega sklepanja. Izjave, znane kot silogizmi, so ena primarna metoda, saj predstavljajo logični tok misli z začetkom, sredino in končnimi deli. Na primer, silogizem je lahko sestavljen iz naslednjih izjav: Vse ribe lahko plavajo; Postrv je riba; Postrvi znajo plavati. Apofazna različica tega argumenta bi izpustila srednjo izjavo in jo pustila kot implikacijo in ne neposredno izjavo.