Apartheid je bil sistem zakonite rasne ločitve, ki je prevladoval v Južnoafriški republiki od leta 1948 do 1993, vendar so bili mehanizmi apartheida vzpostavljeni že veliko pred letom 1948 in Južna Afrika se še naprej spopada s posledicami. V času apartheida so bile različne rase ločene v različne regije, diskriminacija barvnih ljudi pa ni bila le sprejemljiva, ampak je bila pravno zakoreninjena, pri čemer so imeli belci prednost stanovanja, službe, izobraževanja in politične moči. Čeprav je bila Južna Afrika zaradi sistema močno kritizirana, se je šele leta 1991 pravni sistem apartheida začel rušiti, leta 1993 pa je bil z izvolitvijo Nelsona Mandele, prvega temnopoltega demokratično izvoljenega predsednika Južne Afrike, popolnoma izpuščen. . Izraz se po svetu uporablja tudi bolj splošno za označevanje sistemskega rasizma, ki ga toleriramo, namesto da se soočamo.
Apartheid je afrikanščina beseda, ki pomeni »narazen« ali »ločen«, in eden prvih zakonov o apartheidu je bil Zakon o skupinskih območjih iz leta 1950, ki je ločil življenjske prostore, koncentriral bele v mestih in sili barvne ljudi na podeželska območja oz. mestnih obrobjih. Poleg ločevanja belcev od nebelcev je apartheid ločeval tudi različne rase, pobratimljenje med Afričani različnih plemen, Azijci in Evropejci pa je bilo nezadovoljno. Belci in nebelci so imeli različno službo, živeli v različnih regijah in bili podvrženi različnim ravnem plače, izobrazbe in zdravstvene oskrbe. Apartheid ni posvečal pozornosti nekdanjemu socialnemu ali bivalnemu statusu, saj je ljudi delil po barvah.
Ko so bili nebelci izrinjeni iz urbanih območij, jih je bila večina premeščena v Bantustane ali »afriške domovine«. Ker so postali državljani Bantustanov, temnopolti Južnoafričani niso smeli sodelovati v vladi Južne Afrike in so bili prisiljeni nositi prepustnice in spoštovati zakone o policijski uri, če so želeli potovati izven svojih domovin. Domovine so bile ustanovljene tudi na zemljišču, ki je bilo večinoma neuporabno, in je bilo močno odvisno od pomoči Južne Afrike. Na obrobju mest so Afričani živeli v ogromnih, groznih slumih, pogosto ločeni od svojih družin, ker je samo en družinski član lahko dobil dovoljenje za življenje v mestu.
Nelson Mandela je skupaj z mnogimi drugimi član Afriškega nacionalnega kongresa, skupine, ki si je prizadevala za odpravo apartheida. Pridružil se je tik pred drugo svetovno vojno in je bil del velikega prizadevanja, da bi Afriški nacionalni kongres postal nacionalno gibanje, ki je vključevalo etiko nenasilnega odpora, stavk in množične državljanske nepokorščine za boj za enake pravice. Leta 1952 so mu sodili na sodišču zaradi sodelovanja v kampanji pravičnega kljubovanja in obsodili na pogojno kazen. V petdesetih letih prejšnjega stoletja je preživel čas v zaporu in iz njega ter postal odvetnik za pomoč temnopoltim, ki so bili razlaščeni v času apartheida.
Leta 1960 je bil Afriški nacionalni kongres prepovedan, Mandela pa je bil eden od ustanovnih članov Umkhonto we Sizwe, nasilne organizacije za državljanske pravice. Njegovo članstvo pa je bilo kratkotrajno; leta 1962, potem ko je odpotoval iz države, da bi spregovoril o razmerah v Južni Afriki in prejel vojaško usposabljanje, je bil Mandela dosmrtno zaprt in izpuščen šele leta 1990. Afriški nacionalni kongres je bil reformiran leta 1991, ko se je apartheid začel razstavljati, in Mandela je bil izvoljen za predsednika organizacije, ki je prevzel funkcijo predsednika Južne Afrike leta 1994, služboval pa do leta 1999. Leta 1993 je prejel Nobelovo nagrado za mir kot priznanje za svoja prizadevanja za odpravo apartheida v Južni Afriki.