Antivzorec je vsaka dejavnost, ki se ponavlja, čeprav je kontraproduktivna. Čeprav je izraz nastal in se široko uporabljal na področju računalniškega programiranja, se lahko uporablja za katero koli obliko rutinskega vedenja. Prepoznavanje in opisovanje antivzorcev lahko izboljša splošno racionalnost, tako da lažje opazimo pogoste napake pri sklepanju. V tem smislu je antivzorec splošni racionalnosti, kot je zmota deduktivni logiki.
Da serija kode ali niz vedenj predstavlja antivzorec, se mora ponavljati. Za nekatere opazovalce ga je treba tudi primerjati z znanim vzorcem, ki bi skoraj zagotovo deloval bolje. Posamezne napake tako ne morejo biti antivzorci in tudi neuspešni poskusi reševanja problema, za katerega še ni rešitve. Ta definicija še vedno pušča prostor za veliko število napačnih procesov.
Tudi znotraj prvotne kategorije načrtovanja programske opreme obstaja veliko različnih vrst antivzorcev. Nekateri vključujejo neuspeh pri predvidevanju reakcij uporabnikov. “Napihnjenost vmesnika” in “Plezeča funkcija” – skoraj vsi antivzorci so dobili ljubka imena – se nanašajo na program z uporabniškim vmesnikom, tako zapletenim, da ga ni mogoče upravljati.
Drugi antivzorci vključujejo tipične programske napake. “Programiranje kopiraj in prilepi” in “Programiranje Cargo Cult” opisujeta situacije, v katerih se programerji preveč zanašajo na že obstoječe gradivo, namesto da bi svojo kodo prilagodili programu, ki ga trenutno razvijajo. »Bog Class« je niz predmetov znotraj programa, ki so postali premočni; vsa stvar je ranljiva, ker vse temelji na teh elementih.
Številni antivzorci so bili identificirani tudi v svetu podjetij, zlasti kot kontekst za razvoj programske opreme. “Nič ne navedite” in “Vietnamska vojna” vključujeta nejasnost v navodilih vodstva svojim zaposlenim. “Mi smo idioti” vključuje domnevo, da morajo stranke in ne programerji sprejemati vse odločitve o tem, kako se razvija določen izdelek.
Drugi antivzorci se lahko uporabljajo za številne vrste organizacijske sociologije. »Skupinsko razmišljanje« se izvaja vsakič, ko je skupina ljudi sposobna vzdrževati kolektivno zablodo tako, da se izolira od zunanjih vložkov. “Marš smrti” se zgodi, ko vsi, ki delajo na določenem projektu, vedo, da je neuspeh neizogiben, vendar teh informacij ne ali ne more sporočiti močnemu vodji. »Če ni pokvarjeno, ne popravljaj« je del običajne modrosti, ki je lahko protivzorec v kontekstih, kjer bi bila morebitna okvara nesprejemljiva.