Antimuskarinik je spojina, ki tekmuje za mesta na muskarinskih acetilholinskih receptorjih in blokira delovanje nevrotransmiterjev, ki bi te receptorje običajno uporabljali. Nekateri blokirajo vse receptorje, drugi pa so lahko bolj selektivni. Te spojine lahko najdemo v naravi, nekatere, ki jih uporablja medicinska stroka, pa izvirajo iz naravnih virov, druge pa so sintetičnega izvora. Sintetični antimuskariniki so ponavadi bolj selektivni, saj jih je mogoče prilagoditi za posebne namene. Zdravniki uporabljajo te spojine pri zdravljenju najrazličnejših stanj.
Dva pogosta primera sta skopolamin in atropin. Glede na odmerjanje in vključeno antimuskarinsko učinkovino lahko bolniki doživijo različne učinke. Te spojine ponavadi zavirajo centralni živčni sistem in lahko zmanjšajo dihanje in srčni utrip, povzročijo utrujenost in zmanjšajo gibljivost prebavil. Ena uporaba teh spojin je pri očesnih pregledih, saj razširijo zenico. Uporabljajo se tudi za pripravo na splošno anestezijo, zdravljenje nekaterih motenj mehurja in obvladovanje Parkinsonove bolezni, saj lahko lajšajo tresenje.
Ta zdravila niso varna za uporabo pri vseh bolnikih. Nekatere antimuskarinske spojine so lahko ogrožene pri bolnikih z anamnezo želodčnih razjed, težav s srcem in glavkoma. Če zdravnik meni, da so potrebne, bo moral pretehtati tveganja in koristi ter previdno predpisati. Morda je mogoče uporabiti selektivno sintetiko za dosego želenega cilja ali nizek odmerek za zdravljenje pacienta, ne da bi ga ogrožali.
Preveliko odmerjanje antimuskarinskih zdravil lahko povzroči hudo bolezen. Depresija centralnega živčnega sistema lahko napreduje do kome, saj bolnik morda ne more samostojno dihati in srčni utrip lahko postane zelo nepravilen. Bolniki, ki jemljejo zdravila z antimuskarinskim delovanjem, morajo natančno upoštevati navodila in jemati le predpisan odmerek v določenih intervalih. Bolniki, ki zamudijo odmerke, naj ne podvojijo naslednjih odmerkov, v primeru bruhanja po zaužitju zdravila pa naj bolnik pokliče zdravnika, da ugotovi, kaj storiti.
Bolnišnice imajo na voljo zaloge antimuskarinskih zdravil za zdravljenje bolnikov v različnih situacijah. Zdravniki in medicinske sestre natančno izračunajo odmerke in imajo morda protokol, ki ga morajo upoštevati pri dajanju zdravil, da zagotovijo, da bolniki prejmejo pravi odmerek in zmanjšajo možnosti podvojitve odmerkov ali dajanja zdravila bolniku, ki bi ga to lahko ogrožalo.