Vaskularni endotelijski rastni faktor (VEGF) je molekula, ki jo proizvaja telo, ko zahteva nastanek novih krvnih žil. Proizvodnja VEGF je potrebna za številne normalne fiziološke procese, vključno z rastjo krvnih žil v fetalnih fazah, med celjenjem poškodb ali za rast novih žil v tkivih, ki imajo pomanjkljivo oskrbo s krvjo. VEGF je vključen tudi v patološke procese v telesu, kot je razvoj oskrbe s krvjo v tumorjih, ki omogoča rast in širjenje tumorja, ali nastajanje novih krvnih žil v očesu, kar lahko sčasoma povzroči izgubo vida, znano tudi kot mokra makularna degeneracija. Terapija proti VEGF je zato namenjena preprečevanju te nenormalne tvorbe krvnih žil z blokiranjem delovanja VEGF.
Obstajata dve široko dostopni terapiji proti VEGF. Komercialno proizvedeno protitelo je molekula, ustvarjena proti specifičnemu peptidu. Na splošno se ta protitelesa specifično vežejo na peptid, ki nas zanima, in preprečujejo njegovo specifično delovanje. Več teh protiteles je dobro znanih, vključno z bevacizumabom ali Avastinom in ranibizumabom ali Lucentisom.
Druga vrsta anti-VEGF terapije vključuje molekule, ki zavirajo aktivacijo spojin, ki so za VEGF na fiziološki poti, ki inducira krvne žile. Z zaviranjem teh spojin je mogoče blokirati signale, ki jih pošilja VEGF. Obe terapiji se lahko uporabljata za zaviranje tumorskih metastaz ali upočasnitev rasti tumorja ali za upočasnitev napredovanja mokre makularne degeneracije.
Tumorji ali solidni raki lahko zrastejo le do določene točke, preden potrebujejo oskrbo s krvjo. Ko ti tumorji zahtevajo oskrbo s krvjo, lahko nekatere rakave celice začnejo izločati VEGF v tumorsko okolje, tako da se tvorijo nove krvne žile. Pri teh vrstah tumorjev lahko zdravljenje z anti-VEGF vsebuje velikost tumorja in morda ustavi njegovo širjenje. Žal lahko tumorji na neki točki pogosto spet začnejo rasti tudi ob anti-VEGF terapiji, zato učinek te terapije ni vedno dolgotrajen.
Pri mokri makularni degeneraciji lahko rast krvnih žil v normalno čisto roženico in mrežnico povzroči izgubo vida. To stanje je mogoče zdraviti ali vsaj upočasniti z anti-VEGF terapijo. Za zdravljenje tega stanja je treba molekulo anti-VEGF pogosto injicirati v oko, te injekcije pa so običajno potrebne mesečno. Takojšnji neželeni učinki, povezani s to terapijo, so posledica injiciranja in ne zdravljenja, pogosto vključujejo bolečino na mestu injiciranja in tveganje okužbe.
Dolgoročni stranski učinki terapij proti VEGF niso povsem jasni, ker so zdravila relativno nova. Pričakuje se, da bodo ti neželeni učinki vključevali škodljive učinke zaradi pomanjkanja signalizacije VEGF, kot je upočasnjeno ali slabo celjenje ran ali težave z rastjo novih krvnih žil, ki bi nadomestile blokirana območja. Za večino ljudi pa so takšni neželeni učinki vredni tveganja, če se soočijo s slepoto ali hitro rastočim tumorjem.