Aneksin se nanaša na skupino nedavno odkritih, strukturno sorodnih družin beljakovin. Najdemo jih v večini živih bitij in v vseh kraljestvih z izjemo bakterij. Aneksin ima skupne značilnosti vezave na fosfolipidne membrane in na kalcij. Običajno jih najdemo znotraj celice, včasih pa jih najdemo tudi zunaj. Aneksin je bil prvič opisan v osemdesetih letih prejšnjega stoletja in od takrat je bilo identificiranih vsaj deset različnih vrst aneksina pri vrstah sesalcev.
Raziskave bioloških funkcij aneksina so komaj opraskale površino njegove resnične vloge v človeškem telesu. Od desetih že identificiranih aneksinov so njihove biološke funkcije specifične, a raznolike. Kot encimski protein se aneksin imenuje tudi lipokortin. Lipokortini so odgovorni za zatiranje encimskih aktivnosti drugega proteina, imenovanega fosfolipaza A2. Ta mehanizem je podoben tistemu, kar glukokortikoidi, razred steroidnih hormonov, naredijo za zaviranje vnetja.
Pri ljudeh se aneksin običajno nahaja v celicah, ki sestavljajo tkiva, ki posledično sestavljajo organe in organske sisteme. Vendar pa lahko aneksine najdemo tudi zunaj celice, ki krožijo v krvi. Aneksin A1, A2 in A5 so tri vrste, ki so bile najdene v krvi, čeprav so načini, kako izstopiti iz celice, večinoma skrivnostni. Beljakovine se običajno prenašajo iz celice s signalnimi peptidi, vendar ti aneksini ne vsebujejo signalnih peptidov.
Od temeljnih raziskav, ki so bile opravljene pri tovrstnih aneksinih, ima A1 vlogo pri vnetnih procesih. A2 in A5 tako pomagata pri antikoagulantni reakciji v telesu, saj tekmujeta z drugimi beljakovinami za vezavna mesta. Znanstveniki uporabljajo kombinacijo strukturnih, celičnih in molekularnih bioloških metod, da bi podrobneje raziskali naravo aneksinov. Nekatere od teh metod vključujejo rentgensko kristalografijo, elektronsko mikroskopijo z nizko in visoko ločljivostjo, pripravo aneksinov z njihovimi interakcijskimi proteini in tudi proizvodnjo velikih količin beljakovin za eksperimentalne namene.