Anglikanska teologija je skupek prepričanj, ki podpirajo versko življenje in prakso anglikanske vere. Ta teologija je bila sprva skoraj identična teologiji katoliške cerkve, vendar se je v naslednjih letih razvijala v različnih smereh. Večina anglikanske teologije poudarja vlogo informiranega intelektualnega dialoga med izvirnim svetim pismom in sedanjimi člani Cerkve. Značilen je odmeren in racionalen pristop k razumevanju božanskega, posameznim vernikom in kongregacijam pa je dana precejšnja svoboda.
Anglikanska cerkev je nastala iz razlogov, ki so bili veliko bolj povezani s politiko kot z vero. Henrik VIII je med spori s papeštvom ustvaril cerkev po naročilu. Na začetku je anglikanska cerkev sprejela teologijo, ki je bila hibrid katoliškega in protestantskega prepričanja z angleškim kraljem kot vodjo Cerkve.
Ključne značilnosti katoliškega nauka so preživele v sodobni anglikanski teologiji. Anglikani verjamejo, da imajo sveti spisi duhovno avtoriteto. Imajo se za duhovne potomce prvotnih apostolov in poudarjajo pomen zgodnjih cerkvenih koncilov pri oblikovanju verskega nauka in prakse. Verjamejo tudi v pomen tako krsta kot obhajila kot zakramentov, čeprav sledijo bolj protestantski liniji pri odpravljanju praks, kot je poroka, v nezakramentalen položaj.
Drugi vidiki anglikanske teologije manj spominjajo na katoliško verovanje in prakso. Eno od ključnih področij razlike je v naravi hierarhije znotraj cerkve. Anglikanska teologija ne sledi istemu strogemu in hierarhičnemu modelu avtoritete, ki je osrednjega pomena za katoliško versko prakso. Poleg tega anglikanska cerkev nima ene same jasne izjave o verovanju, kar omogoča, da v Cerkvi cveti veliko heterodoksnosti. Prepričanje v pomen skrbne razlage svetih spisov in ne dobesednega branja dodatno poudarja vlogo individualne in občinske avtonomije.
Anglikani so med najbolj strpnimi in najrazličnejšimi verskimi skupnostmi in ta raznolikost se kaže v anglikanski teologiji. Določene kongregacije lahko svobodno sledijo svoji vesti. Cerkev na splošno priznava, da bi moralo človeško razumevanje verske resnice in svetih spisov izhajati iz interakcij med svetim svetom in resničnim svetom ter da bi morala sprememba na drugih področjih človeškega znanja in prizadevanj naravno spremeniti razlago in razumevanje svetih spisov. Ta prilagodljivost daje anglikanski teologiji veliko mero fleksibilnosti, hkrati pa otežuje določitev specifičnih anglikanskih prepričanj na mnogih področjih, saj se skupine razlikujejo v razumevanju celo tako glavnih načel, kot je prava narava evharistije.