Angleška množina je oblika angleške besede, ki se nanaša na več kot eno od nečesa. Množinske oblike se običajno uporabljajo za samostalnike, zaimke in glagolske oblike. Večina samostalnikov v angleščini uporablja tri posebne pripone za označevanje njihovih množinskih oblik, vendar obstaja veliko izjem. Zaimki in glagoli se lahko popolnoma spremenijo, da označujejo množino, čeprav to ni vedno tako.
Osnovni pisni obliki angleške množinske pripone za samostalnike sta -s, izgovorjena kot [s] ali [z], in -es, izgovorjena kot [ez]. Če končnica -s sledi zvočnemu zvoku — to so zvoki, pri katerih se glasilke srečajo in vibrirajo, kot so [z], [m], [g] ali samoglasnik — zveni kot [z]. Primeri vključujejo »pse«, pri katerih je na koncu uporabljen [z]; “mačke”, ki ohranja brezglasno [s]; in »škatle«, ki uporablja [ez]. Končnica -es se običajno pojavi za črkami in zaporedji črk »x«, »s«, »sh« in »ch«.
Angleške množinske samostalniške oblike imajo več izjem, vključno z uporabo -ies za besede, ki se končajo na -y, in uporabo latinskih množinskih končnic za besede, izposojene iz latinščine. Druge redne izjeme vključujejo množične samostalnike, kot je “voda”, ki ne spremeni oblike za označevanje množine, če se uporablja v splošnem pomenu pitja, iskanja ali uporabe vode. Angleščina je tudi polna nepravilnih množin, ki ne sledijo nobenim pravilom, in pomnjenje je edini način, da si zapomnimo, kako jih oblikovati. Na primer, če gre nekdo lovit brancina, ni nujno, da bo ujel samo enega basa. Beseda “bas”, tako kot pri ribah, je tako v ednini kot v množini, čeprav ni množični samostalnik.
Večina angleških množinskih zaimkov popolnoma spremeni obliko v angleščini. Edninski prvoosebni zaimek »jaz« na primer ne postane »je« ali »jaz«, temveč se spremeni v »mi«. Zaimki tretje osebe se spremenijo v “oni” ali “njihovi”, če so posesivni. Drugoosebni zaimek “ti” ostane v množini enak.
Ena situacija v angleščini, ki povzroča zmedo, je uporaba posesivnega konca -‘s, ki ima apostrof. Če se apostrof pojavi na napačnem mestu ali se ne pojavi tam, kjer bi moral, lahko spremeni pomen besede. Na primer, »psi« je množina besede »pes«, »pes« pa je posesivna oblika ednine »pes«. Iz tega razloga morajo biti pisci zelo previdni, da pravilno uporabljajo apostrof.