Angelologija je teološka študija angelov. Velja za eno od 10 glavnih področij teologije. Izraz izvira iz starogrških besed angelos, kar pomeni glasnik, in logos, ki se običajno prevaja kot beseda.
V zgodnjem krščanstvu so bili angeli pomemben del teološkega sistema. Pogosto so predstavljali božje glasnike. Nekateri najbolj znani angeli so Mihael, Gabriel, Rafael in Uriel. V krščanski Bibliji delujejo kot posebna vrsta posrednika med človeštvom in Bogom.
Eno od mnogih področij, ki jih angelologi preučujejo, je, kako so se upodobitve angelov v krščanski ikonografiji skozi čas spreminjale. Na primer, v najzgodnejših delih angelske umetnosti, ki segajo v sredino tretjega stoletja, so angeli upodobljeni brez kril. Razlika med krilatimi in nekrilatimi angeli pomeni pomemben premik v angelologiji in številne znanstvene razprave obravnavajo možne razloge za to spremembo.
Tudi angeli so bili pogosto upodobljeni v vojaški obleki. Najpogostejši primer tega je nadangel Mihael, ki je običajno upodobljen z mečom in oklepom. To sliko še vedno najdemo v večini vzhodnopravoslavnih ikon Mihaela. V državah, kot sta Rusija in Romunija, predstavlja simbol nacionalne obrambe.
Študij angelologije se lahko osredotoči tudi na različne vrste angelov. Na primer, lahko jih ločimo glede na rang, kot so nadangeli, za katere pogosto velja, da so najbližji Bogu. V pravoslavni veri je na tisoče nadangelov, čeprav je le sedem splošno znanih po imenu. Obstajajo tudi primeri padlih angelov, kot je Lucifer, ki so angeli, ki so bili vrženi iz nebes. Ker je bil Lucifer tehnično nekoč angel, ga je mogoče vključiti v angelologijo.
Ta študija je tudi del islamske vere. V Koranu so angeli opisani kot neposredni božji glasniki, brez lastne avtonomije. Imajo tudi posebne funkcije, kot je Gabriel, ki je angel razodetja; Malik, znan kot varuh pekla; in Azrael, imenovan tudi angel smrti.
V 13. stoletju je angelologija prišla pod vpliv aristotelovske filozofije. To je angelologe pripeljalo do tega, da so raziskali natančen položaj angelov v celotnem metafizičnem sistemu. Z uporabo aristotelovskih konceptov, kot sta snov in prvi gibalec, so bili raziskani glede na njihov specifični ontološki status.
Znano vprašanje ‘Koliko angelov lahko pleše na glavi žebljička?’ je pogosta raziskava, ki jo pripisujejo angelologiji v srednjem veku. Večina sodobnih teologov pa trdi, da je bilo to vprašanje izum kritikov Cerkve. Pravijo, da so ti kritiki postavili vprašanje, da bi opozorili na absurdnost angelološkega preučevanja.