Anarhosindikalizem je veja anarhizma, katerega zagovorniki pozivajo k osvoboditvi delavskih razredov z močjo sindikatov. Anarhosindikaliste včasih imenujemo tudi libertarijanski sindikalisti ali revolucionarni sindikalisti. Načela anarho-sindikalizma zahtevajo strmoglavljenje zatiralskih struktur večinoma z neposrednim delovanjem, kot so množična delavska gibanja in stavke, v nasprotju s posrednimi ukrepi, kot je lobiranje politikov za boj za pravice delavcev. Po odpravi države in plačnega sistema anarhosindikalizem zahteva socialno-ekonomski sistem, ki bi ga vodili samoupravni delovni sveti.
Anarhosindikalisti verjamejo, da so plačni sistemi in vlade – tudi kapitalistični prosti trgi – zatiralski in posameznikom preprečujejo, da bi uresničili svojo polno svobodo in potencial. Prav tako menijo, da plačni sistem duši delo z nepravičnimi hierarhijami upravljanja od zgoraj navzdol.
Gibanje je zraslo iz evropskih delavskih bojev v poznem 19. stoletju. Zlasti semena anarho-sindikalističnega gibanja so zrasla iz ustanovitve Mednarodnega združenja delavcev (IWA), ki je bilo znano tudi kot Prva internacionala. Prva internacionala se je prvič od mnogih zbrala v dvorani St. Martin’s Hall, ki se nahaja v Londonu v Angliji, leta 1865. Tam so razpravljali o različnih anarhističnih in komunističnih filozofijah.
Po srečanju v dvorani sv. Martina se je delavsko gibanje razdelilo na dve veliki frakciji: marksizem, ki ga je vodil Karl Marx, in tisto, kar je bilo takrat znano kot kolektivistični anarhizem, ki ga je vodil Mihail Bakunin. Ti dve različni gibanji sta bili označeni kot etatistično ali Marxovo krilo in anarhistično ali Bakuninovo krilo. Kolektivistični anarhizem je postavil filozofske temelje za to, kar bo postalo znano kot anarhosindikalizem.
Marksizem je zahteval spremembo družbeno-ekonomske strukture z uporabo politične moči, medtem ko so privrženci anarhosindikalizma menili, da politično poslovanje ne bo dovolj; potrebna bi bila bolj neposredna opozicija kapitalizmu. Bakunin je tudi trdil, da bodo Marx in njegovi privrženci, ko bodo pridobili politično moč, na koncu postali tako napačni in pokvarjeni kot tiste oblasti, ki so jim nasprotovali.
Privrženci anarhosindikalizma so rasli po vsej Evropi, zlasti v Španiji do dvajsetih let prejšnjega stoletja. Pravzaprav je Španija morda dala izvor besedi “sindikalizem” s špansko besedo “syndicalismo”, kar pomeni sindikalizem. Glede na to bi gibanje lahko poimenovali anarho-sindikalizem; iz kakršnega koli razloga pa se je ime sindikalizem zadržalo tudi v angleških prevodih. Do poznih tridesetih let prejšnjega stoletja je anarhosindikalizem igral ključno vlogo v španski državljanski vojni. Ko so se različne stranke borile za oblast po vznemirjenju Druge španske republike, so anarhisti in marksistični privrženci enako prispevali k nacionalnemu boju in razpravi o prihodnosti države.
Anarhosindikalizem ostaja ena izmed bolj priljubljenih vej anarhije in gibanje še vedno uživa zdravo število privržencev. Kot pri vsakem filozofskem gibanju obstajajo različni odtenki anarhosindikalizma. Nekateri privrženci na primer mešajo anarhistična prepričanja z načeli komunizma. Takšne posameznike so imenovali anarhokomunisti.
SmartAsset.