Anamorfni široki zaslon se lahko nanaša na tehniko filmske kinematografije, ki zajame širokozaslonsko sliko na standardni 35 mm film, ali podobno načelo, ki se uporablja za DVD posnetke, da se omogoči najboljša možna kakovost slike. V obeh primerih gre za stiskanje ali “stiskanje” širokozaslonske slike, da se poveča ločljivost.
Ta tehnika je bila prvič uporabljena v filmski kinematografiji v petdesetih letih prejšnjega stoletja. Standardni 1950 mm film ima razmerje stranic 35 : 1.37, kar pomeni, da je 1-krat širši kot visok. Širok zaslon je 1.37:2.39, kar pomeni, da je širši od filmskega negativa. Pred razvojem anamorfne tehnike je bilo treba pravokotne širokozaslonske slike posneti na 1 mm film, tako da se njihova celotna širina prilega negativu bolj kvadratne oblike, z neuporabljenimi deli nad in pod sliko. Slika na negativu je podobna majhnemu pravokotniku znotraj večjega kvadratnega okvirja.
Anamorfni široki zaslon uporablja celoten okvir tako, da navpično raztegne sliko, da se prilega negativu. To dosežemo s posebnimi lečami, ki stisnejo sliko med snemanjem. Za popravljanje popačenja, ki ga povzroči raztegovanje slike 2.39 : 1, da zapolni okvir 1.37 : 1, se za popravljanje razmerij slike uporabi druga leča, ta na projektorju gledališča. Nastala slika ima večjo ločljivost, ker se za projiciranje iste slike uporablja več površine filma.
Ta tehnika deluje podobno, če se uporablja za DVD. Običajni analogni televizorji imajo razmerje stranic 4 × 3 ali 1.37 : 1, zato imajo enak problem pri prilagajanju širokozaslonskih slik kot 35 mm film. Video slika, ki ni posneta v anamorfnem širokem zaslonu, je zelo podobna neanamorfnemu filmskemu negativu: celotna širina slike je predstavljena s črnimi črtami na vrhu in na dnu. Na neanamorfnih DVD-jih ali DVD-jih z “pismo” so te vrstice prisotne v signalu DVD-ja.
Anamorfni DVD-ji posnamejo navpično raztegnjeno sliko, ki zapolni celoten okvir 4×3. Ko predvajate na televizorju 4×3, DVD predvajalnik obnovi pravilno razmerje stranic in ustvari črne črte na vrhu in na dnu okvirja, in je videti podobno kot DVD s pismom. Na širokozaslonski (16×9) televiziji je razlika očitna. Televizija, podobno kot anamorfna projekcijska leča, povrne sliko v prvotna razmerja in, odvisno od razmerja stranic filma, prikaže manjše črne črte ali pa jih sploh ne, ker sta tako televizijski zaslon kot film širokozaslonski. Neanamorfni video, ki se predvaja na isti televiziji, nima le črnih črt na vrhu in dnu, temveč tudi sive črte na levi in desni, ker je video signal bolj kvadraten kot televizijski zaslon.
Anamorfni širokozaslonski DVD-ji so običajno označeni kot »anamorfni« ali »izboljšani za televizorje 16×9«. Ker so vse digitalne televizije 16×9, imajo tovrstni DVD-ji manj možnosti, da bodo zaradi pretvorbe digitalne televizije zastareli.