Analiza RNA je širok pojem, ki se nanaša na katero koli od različnih tehnik, vključenih v zbiranje podatkov o zaporedju ribonukleinske kisline (RNA). Deoksiribonukleinska kislina (DNK) vsebuje genetska navodila, ki narekujejo skoraj vsak vidik videza in obnašanja različnih delov organizma. Deli te DNK se prepišejo v RNA, verige RNA pa se nato prevedejo v beljakovine ali funkcionalne kemične enote, ki so neposredno ali posredno bistvene za večino kemičnih in strukturnih vidikov organizmov. Nekatere oblike RNA niso prevedene v beljakovine, ampak so namesto tega funkcionalne zaradi lastnih kemičnih lastnosti. Analiza RNA je običajno namenjena branju genetske kode, ki jo vsebuje dana veriga RNA, lahko pa je namenjena tudi odkrivanju drugih strukturnih ali funkcionalnih lastnosti.
Ena najpogostejših in osnovnih vrst analize RNA je analiza sekvenc. RNA je sestavljena iz štirih vrst molekul, znanih kot nukleotidi: adenin, gvanin, citozin in uracil. Določanje zaporedja nukleotidov v takih verigah RNA omogoča raziskovalcem, da napovejo strukturo nastalega proteina ali poiščejo mutacije v zaporedju. Analiza zaporedja se lahko uporablja tudi za napovedovanje struktur verig RNA, ki delujejo same po sebi in niso prevedene v beljakovine.
Druga relativno pogosta oblika analize RNA je strukturna analiza, katere cilj je določiti sekundarno strukturo dane verige RNA. Funkcije verig RNA, ki niso prevedene v beljakovine, izhajajo iz njihovih tridimenzionalnih struktur, ki jih običajno imenujemo sekundarne strukture. Razumevanje sekundarne strukture verige RNA s strukturno analizo RNA lahko pomaga raziskovalcem bolje razumeti mehanizme, prek katerih deluje veriga RNA. Strukturno analizo RNA lahko izvedemo z računalniškimi napovedmi, ki temeljijo na sekvenciranju RNA in z različnimi eksperimentalnimi metodami.
RNA ima lahko različne funkcije, razen kodiranja beljakovin ali opravljanja omejenih funkcij znotraj organizma. Nekatere od teh funkcij so očitne pri določenih vrstah virusov, ki imajo RNA genome, kar pomeni, da so vse njihove genetske informacije shranjene kot RNA. Takšni virusi vdrejo v gostiteljske celice in se razmnožujejo s pomočjo beljakovin, ki jih je mogoče razviti iz genoma RNA. Druge vrste virusov uporabljajo proces, znan kot reverzna transkripcija, za izdelavo DNK iz RNA. Analiza RNA lahko raziskovalcem omogoči, da do neke mere ugotovijo, kako ti virusi delujejo, in oblikujejo možne načine za njihovo nevtralizacijo.