Izraz “analitično sklepanje” se nanaša na prepoznavanje vzorcev in povezav v različnih informacijah. Na podlagi teh vzorcev lahko posamezniki, ki izvajajo analitično sklepanje, uporabijo te vzorce in povezave za nadaljnjo obdelavo samih informacij in za napovedovanje izjav. Te informacije so lahko kvantitativne narave, kot je niz številk ali velik nabor podatkov, ali pa so lahko kvalitativne narave, kot je esej. Sposobnost uporabe analitičnega sklepanja bodisi pri številkah bodisi v prozi omogoča posamezniku, da iz informacij naredi sklepe, ki niso izrecno navedeni v informacijah samih.
Uporaba analitičnega sklepanja za interpretacijo številk in proze temelji na istem principu: posameznik najprej določi vzorec znotraj informacij, ki jih analizira, nato naredi sklepe, ki logično sledijo vzorcu, ki ga najdemo v informacijah. Pri številčnih podatkih so ti vzorci kvantitativni odnosi med številkami, pri prozi pa izhajajo iz retorične strukture, ki jo avtor uporablja pri predstavitvi dokazov in sklepov.
Preprost primer uporabe analitičnega sklepanja pri številskih podatkih je ogled zaporedja številk, ki se poveča z uporabo posebne formule. Ko nekdo odkrije to formulo, lahko določi, kakšno bo število na katerem koli mestu v zaporedju. Naprednejši primer uporabe analitičnega sklepanja pri kvantitativnih podatkih je uporaba statističnih modelov, kot sta analiza grozdov ali linearna regresija, za odkrivanje kompleksnih vzorcev v velikih nizih podatkov. Eden takšnih primerov bi bila uporaba teh modelov za podatke o prodaji za odkrivanje statistično veljavnih trendov v prodajni uspešnosti. Z uporabo teh trendov in njihovih razsežnosti kot dokazov lahko nekdo, ki izvaja to analizo, oblikuje argumente za razlago trenutne uspešnosti prodaje izdelkov in za napovedovanje prihodnje uspešnosti tega izdelka.
Izvajanje analitičnega sklepanja o prozi vključuje prepoznavanje temeljne retorične strukture, ki jo avtor uporablja. S prepoznavanjem retoričnega vzorca, ki ga avtor uporablja, lahko bralec razbere avtorjev dokaz tako iz avtorjevih špekulacij kot iz avtorjevega zaključka. Ko loči dokaze od zaključka, lahko bralec sam oceni, ali avtorjev sklep logično izhaja iz tega dokaza.
Bralec lahko uporabi nadaljnjo analizo avtorjeve trditve z analizo samih dokazov. Z določitvijo retorične strukture proze lahko bralec loči dokaze, ki so najpomembnejši za dokazovanje sklepa. Če bralec lahko ovrže te dokaze, potem lahko ovrže avtorjevo ugotovitev. Bralec lahko uporabi tudi dokaze, ki jih je avtor proze uporabil kot lasten dokaz, da razloži vidike ali posledice argumenta, ki ga avtor v prozi ni zajel.