Analitična ekspozicija je vrsta besedila, katerega namen je z argumentacijo prepričati občinstvo. Lahko je pisno ali govorjeno; ko je napisan, se pogosto imenuje analitični razstavni esej. Ta vrsta besedila pogosto uporablja strokovne vire ali osebne izkušnje kot dokaze za podporo argumentu. Pisna analitična razlaga je pogosto organizirana s strukturo petih odstavkov, v kateri je prvi odstavek uvod, srednji odstavki so podporni dokazi, zadnji odstavek pa zaključek.
V analitični razstavi, kot že ime pove, pisatelj pogosto analizira temo, da bi bralca prepričal, da je teza resnična. Ta vrsta besedila je pogosta v akademskih krogih in se pogosto pojavlja v akademskih revijah ali znanstvenih besedilih. Analitične razstave je mogoče najti tudi v člankih, revijah in govorih – v bistvu v katerem koli scenariju, v katerem se argumentira.
Ko analitična razlaga sledi petodstavni organizaciji, prvi odstavek ne uvaja le teme, ampak tudi navaja tezo. Teza je avtorjevo stališče ali argument. To podpirajo preostali odstavki razstave.
Glavni del analitičnega izlaganja, ki ga pogosto imenujemo telo, običajno ni krajši od treh odstavkov, kar se pogosto šteje za minimalno količino dokazov, potrebnih za uspešno podporo teze. Telo je lahko daljše, če je potrebno. Prehodne besede, kot so »prvi«, »drugi« in »tretji«, se običajno uporabljajo, da bralcu pomagajo razumeti, kdaj je predstavljena nova točka ali dokaz. Vrste dokazov, ki se uporabljajo za podporo argumentu, lahko vključujejo raziskave, ki so jih izvedli drugi ljudje, ali osebne izkušnje; pogosto je odvisno od pisateljevega argumenta.
Zadnji odstavek analitične razlage je sklep. V tem odstavku je teza na splošno prenovljena. Zaključek se lahko začne s ponovno izjavo teze, ki je zelo specifična in lahko postane bolj splošna, ko se odstavek nadaljuje. Splošno pravilo je, da se nove informacije ne smejo vključiti v sklep; če je temu tako, bi bilo bolj primerno dodati še en odstavek v telesu.
Bogat, opisni jezik je običajen v analitičnem razlaganju, ker bi se pisatelj lahko skušal obrniti na čustva bralca in predstaviti dejanske dokaze. Če je piscu uspelo bralca prepričati, da je teza resnična, potem je razstava uspešna. Analitične ekspozicije včasih imenujemo tudi ocenjevalni eseji ali argumentacijski eseji.