Terapija z aminokislinami se nanaša na uporabo dodatkov esencialnih aminokislin za zdravljenje določenih zdravstvenih stanj. Običajno se uporablja pri zdravljenju depresije in anksioznosti ter nekaterih drugih možganskih motenj. V večini primerov se aminokisline kupijo v obliki tablet ali kapsul in jih zaužijemo peroralno, da pomagajo podpirati določene telesne sisteme z zagotavljanjem kislin, potrebnih za razvoj beljakovin in tkiv na teh območjih.
Obstajajo določeni testi, s katerimi je mogoče ugotoviti, katere vrste esencialnih aminokislin so potrebne pred začetkom zdravljenja z aminokislinami. Esencialne aminokisline so tiste, ki jih telo ne more proizvesti ali izdelati samo. Telo jih predeluje in uporablja za izdelavo novih beljakovin, ki se nato uporabijo za ustvarjanje novega tkiva v vsakem sistemu telesa. Pri zdravljenju z aminokislinami so dodatne kisline usmerjene na telesni sistem ali funkcijo, ki ne deluje pravilno.
Zdravljenje z aminokislinami običajno koristi za motnje duševnega zdravja, kot sta anksioznost in depresija. Menijo, da so ta stanja posledica nerazvitih delov možganov ali predelov možganov, ki so prekomerno aktivni ali neaktivni. Z obnavljanjem aminokislin za pravilen razvoj novega možganskega tkiva lahko ta področja delujejo pravilno.
Včasih so za učinkovito zdravljenje ali preprečevanje bolezni ali stanja potrebni zelo visoki odmerki določenih aminokislin. V primeru genitalnega herpesa se na primer lahko priporoči do 8,000 mg aminokisline lizina za zdravljenje trenutnega izbruha in 500 mg na dan za preprečevanje izbruha. Visoke odmerke mora skrbno spremljati zdravstveni delavec in jih uporabljati le, kadar je to nujno potrebno.
Pri večini bolnikov je malo stranskih učinkov zdravljenja z aminokislinami, zlasti v primerjavi z bolj običajnimi zdravili. Nekateri bolniki so poročali o slabosti ali nelagodju v želodcu, vendar je to na splošno pogostejše pri jemanju velikih odmerkov in se nagiba k zmanjšanju, ko jih znižamo zaradi vzdrževanja. Če vztrajajo, bodo bolniki morda morali prekiniti zdravljenje, ker je moteče. V večini primerov to ni potrebno.
Zdravniki imajo mešane občutke glede terapije z aminokislinami, nekateri jo zelo priporočajo, drugi pa se v celoti izogibajo. To je lahko zato, ker obstaja manj študij o učinkovitosti in varnosti te metode kot pri tradicionalnih zdravilih, čeprav so poročali o malo neželenih učinkih. Nekateri zdravniki niso seznanjeni z možnimi reakcijami, ki jih imajo aminokisline na nekatera zdravila, zato je lahko naravni zdravstveni delavec ali farmacevt boljši vir informacij.