Altruizem je izraz skrbi za dobrobit drugih brez očitne koristi ali motivacije s strani posameznika, ki izraža skrb. Pravzaprav je precej težko najti primere pravega altruizma v psihološkem smislu, saj mnoga dejanja, ki se dojemajo kot altruistična, dejansko prinašajo psihološke nagrade. Pri ljudeh pomoč drugim na splošno povzroči občutek užitka ali zadovoljstva, kar kaže na to, da so ljudje dejansko razvili biološki imperativ, ki jih s čustveno nagrado spodbuja k altruističnemu vedenju.
Ko ljudje govorijo o altruizmu, pa običajno ne mislijo na altruizem v biološkem ali psihološkem smislu. Nanašajo se na dejanje prijaznosti ali izražanje skrbi, ki ne prinaša materialne koristi. Na primer, nekdo, ki donira denar v dobrodelne namene, se lahko šteje za altruističnega, ker nima neposredne koristi od dejanja. Nasprotno pa nekdo, ki gradi domove za brezdomce za šolske kredite, zagotovo opravlja dobrodelno dejanje, ne pa altruističnega.
Številne kulture na altruizem gledajo kot na pozitivno osebnostno lastnost, altruistična dejanja pa so v resnici zelo cenjena. Številne religije, vključno s krščanstvom, budizmom, judovstvom in islamom, spodbujajo altruizem med svojimi privrženci in poudarjajo idejo, da ljudje niso pravični, če ne morejo izraziti nesebične skrbi za druge. Sposobnost pomagati drugim, tudi za osebno ceno, za mnoge ljudi velja za pomemben del izražanja verske vere.
V biologiji lahko slišite, da ljudje razpravljajo o altruizmu v smislu dejanja, ki lahko škodi posamezniku, vendar napreduje vrsto ali družbeno skupino. Biologi govorijo tudi o vzajemnem altruizmu, ki bi ga lahko bolje imenovali »sodelovanje«, saj vključuje pomoč drugemu organizmu z razumevanjem, da mu bo drugo bitje vrnilo uslugo. “Popraskal ti bom hrbet, če ti opraskaš mojega,” z drugimi besedami. Organizmi, ki ne sodelujejo, so lahko kaznovani in uveljavljajo obojestransko koristno vedenje tako, da pokažejo, da ima pomanjkanje sodelovanja posledice.
O altruizmu govorijo tudi etični teoretiki. V etiki je altruizem pogosto opisan kot imperativ, pri čemer nekateri etiki trdijo, da mora biti družba altruistična, da lahko preživi. Nekateri etiki na primer podpirajo uporabo obdavčitve za zbiranje sredstev za zagotavljanje zdravstvenega varstva vsem državljanom, kar koristi članom družbe z nizkimi dohodki bolj kot članom družbe z visokimi dohodki, hkrati pa podpira zdravje družbe kot celota.