Alofon je neopazno rahla sprememba določenega vokalnega zvoka jezika. Na primer, črka k v kill in skill se lahko večini ljudi sliši enako, vendar sta pri kritični fonetični analizi zelo različna zvoka. Če sta bili obe različici črke napačno izgovorjeni, recimo z neznanim govorcem, se pomen besede ne bo spremenil, vendar jo bo večina ljudi takoj slišala kot manj razumljivo.
Grški korenski telefon pomeni »zvok«, predpona allos pa pomeni »drugo«. V jezikoslovju, ki preučuje jezik, je fonem najmanjša značilna enota zvoka. Soglasnik k je fonem in če ga zamenjate z drugo zvočno enoto, kot je t, se pomen besede spremeni. Vsak od teh posamičnih fonemov pa ima lahko več načinov za glas.
“Kill” je aspiriran – njegovo izgovorjavo spremlja eksploziven vdih zraka. Z dlanjo, ki jo držimo pred usti, je »spretnost« očitno izražena brez vdiha. V fonologiji, ki preučuje, kako ljudje ustvarjajo zvoke jezika, so za foneme značilni različen pretok zraka in kontrastni položaji ustnic, jezika in drugih delov vokalnega trakta. Na primer, samoglasniki in soglasniki, kot je m, z minimalno manipulacijo zračnega toka, se imenujejo sonoranti.
Druge vokalne artikulacije vključujejo značilno “šikanje” sibilantov, kot je z, in nosnih, kot je soglasnik m v “miški”, ko se tok zraka preusmeri skozi nos. Zadnji primer je alofon m v “manipulirati”. Fonemi v določenem jeziku imajo lahko poljubno število alofonov. Soglasnik t v angleščini jih ima šest in domači govorci se med običajnim pogovorom skoraj ne zavedajo razlike v njih. V mandarinski kitajščini pa sta aspirirani in neaspirirani t popolnoma ločeni fonemi, katerih uporaba spremeni pomen besede.
Alofon je lahko zamenljiva brezplačna različica. To je tisto, kar najpogosteje razlikuje narečja in naglase, kot je britanska angleščina in ameriška angleščina. Ob prvem srečanju se lahko zdi drugi skoraj nerazumljiv, a ker se pomen besed z drugačno izgovorjavo ne spreminja, se razumevanje običajno hitro vzpostavi.
Večina alofonov v določenem jeziku ali narečju ni zamenljiva in naj bi se pojavljala v komplementarni distribuciji. Določen alofon se mora pojaviti v določenem fonetičnem kontekstu, drugačen pa lahko pričakujemo v drugem kontekstu. V standardni angleščini je k v »ubiti« vedno vdihnjen, ko se pojavi na začetku besede. Takšne definicije konteksta, v katerem se pričakuje, da bo določen alofon vokaliziran, se skupaj imenujejo alofonska pravila.