Aliteracija je ponavljanje istega soglasnika na začetku več besed v stavku. V latinščini aliteracija pomeni »sestavljanje besed«. Gre za staro književno orodje, ki so ga uporabljali Nemci in Anglosaksonci, in mnogi anglosaksonski pisci so menili, da je pomembnejša od uporabe rime. Aliteracija se uporablja v celotni anglosaksonski epski pesmi Beowulf. Čeprav je aliteracija prisotna v številnih slavnih literarnih delih že več sto let, je bil Pontanu zaslužen za izum izraza šele v 15. stoletju.
Morda se zdi dokaj preprosta literarna naprava, vendar mora veljati več pravil, preden se šteje, da fraza vsebuje aliteracijo. V vsaki besedi mora biti prvi zvok ali prvi naglašeni zlog enak. Črke, uporabljene v besedi, se ne upoštevajo. Zato “mesto” in “skrb” v besedni zvezi ne bi alterirala, ampak besedi “mesto” in “varno”.
Vsaka beseda mora biti tudi neposredno zaporedna druga za drugo ali pa ju ločuje le nekaj besed. Nekateri primeri so »Sally je videla školjke« in »dobri otroci dobijo veliko grozdja«. Vsaj dve besedi morata izpolnjevati te zahteve.
Na splošno se za aliteracijo štejejo samo začetne soglasne besede. Ponavljanje začetnih samoglasnikov v besedah se običajno loči od aliteracije in označi kot asonanca. Na primer, »Ignacij je zgradil igluje v Italiji« se šteje za asonanco. Pogosto se aliteracija napačno zamenjuje ali uporablja zamenljivo z soglasjem, ki je ponavljanje podobnih zvokov na sredini ali na koncu več besed, na primer »ustrelil je debelo črto«.
Aliteracija se popularno uporablja, ker je prijetna za uho in nepozabna. Zaradi tega se pogosto uporablja pri oglaševanju in poučevanju otrok. Številne blagovne znamke uporabljajo to literarno napravo, da bi se ime zadržalo v človekovem umu. Uporablja se tudi v številnih otroških rimah in poeziji kot orodje za poučevanje zvokov in razlikovanja med številnimi zvoki, ki jih ima vsaka črka. Številne otroške pesmi in zgodbe uporabljajo aliteracijo, da očarajo otroke in jih bolj zanimajo za pisano besedo.