Alegorija je naprava, ki se uporablja v literaturi, retoriki in umetnosti za označevanje pomena, ki ni dobeseden. Ko se naprava, lik ali simbol šteje za alegorijo, je lahko simbol koncepta, kot je razum ali bogastvo, lahko simbolizira tip osebe, kot je »Everyman« ali svetovni nazor.
V literaturi je alegorija zelo razširjena. Včasih so bila dela posebej alegorična, čeprav se nekatera berejo kot resnica in simbol. Na primer, jabolko, ki ga Adam prejme od Eve, je simbol »spoznanja Boga in zla«. Kača se pogosto bere kot simbol skušnjavca ali resničnega zla.
V Novi zavezi Kristus pogosto uporablja prispodobo za izjave o »ljudjih« na splošno. Na primer, Dobri Samaritan je alegorija, ki predstavlja pravilno mislečo in sočutno osebo. To je posebna retorična uporaba naprave.
V zgodnji retoriki izstopa več ključnih primerov: Platonova alegorija jame in Boetheusova Tolažba filozofije. Platon in Boetheus uporabljata napravo v razširjeni obliki. Platonova alegorija opisuje stanje nerazsvetljenih, ki niti ne morejo verjeti, da razsvetljenje obstaja.
Boetheus, ki je pisal v šestem stoletju pred našim štetjem, uporablja alegorijo za razlago koncepta bogastva. Naslednji dialog je dialog zaprtega Boetheusa s filozofijo, razumom in srečo. Njegove misli so osnova za večino srednjeveškega razmišljanja o načinu delovanja sveta. Natančneje, pojem sreče ali naključja se v srednjeveški literaturi večkrat uporablja.
Boetheusova tolažba postane navdih za alegorijo, ki so jo uporabljali Dante, Boccaccio in Chaucer, ter navdihuje tudi arturijeve mite. Dante zlasti uporablja razširjeno alegorijo za simbolizacijo grehov. Vsak opis stopnje pekla ali čistilnice se ujema s kaznijo, ki predstavlja in ustreza zločinom.
Drama v srednjem veku je bila pogosto sestavljena iz »moralnih iger«, najbolj znana med njimi pa je igra Everyman. Glavni junak, Everyman, simbolizira stisko vseh ljudi pred skušnjavo. Kasneje bo Bunyan’s Pilgrim’s Progress uporabljal alegorijo na približno enak način.
Z razvojem romana postaja alegorija veliko težja za interpretacijo in dokazovanje. Romani so se navadno zanašali na bralca, ki vlaga v interpretacijo likov kot »resničnih« ljudi, hkrati pa na lik gleda kot na simbol nečesa večjega. Na primer, gotski romani in kasneje senzacionalni romani so pogosto uporabljali koncept žensk, ki jih je zlo zaprlo ali ujelo. Številne feministke te like berejo kot alegorične prikaze pomanjkanja svobode, ki je priznana ženskam.
Pravzaprav se alegorija spušča na interpretacijo v razvijajočem se romanu in sodobnem romanu. Literarni kritiki se pogosto prepirajo, ali naj bi bili liki alegorični, resnični ali stereotipni. Pogosto lahko literarne like beremo na več načinov.
Manj sporna vrnitev k alegoriji so številni filmi s superjunakom. Superman, Spiderman in Batman, na primer, so alegorični prikazi vsakega človeka. Zlo, s katerim se borijo, so skušnjave pohlepa, nasilja in vedenja, ki bo na druge načine motilo družbo. Superjunaki so tako vsak človek kot varuh pred zlu.
Eno najbolj zanimivih del alegorije na sodobni televiziji je bila serija Buffy, ubijalka vampirjev. Vsak teden se je Buffy soočila z novim demonom ali vampirjem, ki je bil tudi simbol vseh težav, s katerimi se je Buffy soočala kot srednješolka in kasneje študentka. Uporaba te naprave v vsaki epizodi je bila tako močna in kohezivna, da so se za Buffyverse močno zanimali celo učenjaki. Organiziranih je bilo več resnih konvencij o literaturi in filmu, da bi predstavili znanstvene interpretacije Buffy.
Alegorija v današnjem času dodaja plasti globine umetniškim delom, saj so umetniške figure ali literarni liki lahko mišljeni kot resnični in simbolni. Iskanje takšne simbolike je lahko zabaven ali zahteven proces, odvisno od umetniškega dela. Značilno je, da sodobna alegorija pogosto razkriva umetnikov namen ali svetovni nazor. Je del podteksta, ki daje bralcu, gledalcu ali opazovalcu informacije o umetnikovi viziji ne le o tem, kako svet obstaja, ampak tudi o tem, kako bi lahko obstajal.