V anatomiji vretenčarjev aksialni skelet vključuje lobanjo, prsni koš in hrbtenico. Te strukture obsegajo glavo in trup organizma, najbolj vitalne dele telesa. Preostali del okostja, okončine in njihove pritrdilne točke, je znan kot apendikularni skelet. Ta dva skeletna sistema skupaj tvorita celoten skelet organizma, ki zagotavlja strukturo in podpira organizem ter sodeluje s sistemi, kot so mišice, da se organizmu omogoči gibanje.
Strukture aksialnega skeleta so ključnega pomena za delovanje organizma. 28 kosti lobanje zagotavlja plast zaščite za možgane in ustvarja tudi ohišje za ušesa, oči, nos in usta, tako da lahko organizem komunicira z okoliškim okoljem. Te kosti se sčasoma prav tako spreminjajo, začnejo ločene, tako da lahko glava zraste, da se prilagodi možganom, in se sčasoma počasi zlijejo skupaj, da zagotovijo večjo zaščito, ko organizem zori. Hrbtenica, ki se povezuje z lobanjo, prenaša sporočila po telesu, s številnimi povezovalnimi živci, ki povezujejo okončine z vretencem in možgani.
Prsna kletka, ki vključuje rebra, prsnico in vretenčne točke pritrditve, deluje tako, da ščiti notranje organe, hkrati pa se upogiba in premika s telesom, tako da lahko organizem diha, jede in opravlja druge dejavnosti. Poškodba katerega koli dela aksialnega skeleta je lahko nevarna za organizem, saj izpostavlja poškodbe vitalnih organov, povzroča pa lahko tudi hude bolečine.
Pomembne so tudi strukture v apendikularnem skeletu, ki organizmu omogočajo navigacijo v naravnem okolju, niso pa tako kritične kot tiste v aksialnem skeletu. Možno je na primer živeti brez roke ali noge, medtem ko bi se nekdo, ki mu manjka del lobanje ali prsni koš, soočil z resnimi ovirami. Vzrok za zaskrbljenost so lahko tudi malformacije v aksialnem skeletu, saj lahko ovirajo razvoj organizma, ko ta zori.
Vzorce aksialnega skeleta včasih pripravijo za študij študenti medicine in tisti, ki jih zanima biologija. Te vzorce je lažje upravljati kot celoten skelet in razkrivajo pomembne informacije o kritičnih strukturah okostja. Študenti medicine običajno raziskujejo tudi aksialni skelet ter povezane mišične in živčne sisteme v fazi izobraževanja, v kateri izvajajo disekcije in druga anatomska raziskovanja, da bi izvedeli več o telesu.