Stopnja ukrepanja se nanaša na najmanjšo raven onesnaževal, ki jo dovoljujejo vladne regulativne agencije v hrani, vodi, zdravilih in živalski krmi. Vladni uradniki so določili stopnjo ukrepanja za specifične toksine v izdelkih, ki jih uživajo ljudje in živali. Kršitev stopnje ukrepanja bi lahko povzročila pravni postopek s strani agencije, ki nadzoruje zdravje in varnost teh izdelkov, vključno z odstranitvijo izdelka iz distribucije. Stopnja ukrepanja temelji na neizogibni kontaminaciji izdelkov in ne pomeni dovoljenja za dopuščanje škodljivih snovi. Te agencije menijo, da je nezakonito namerno dopuščati toksine na kateri koli ravni.
Stopnje tolerance za pesticide, herbicide in škodljive kovine v hrani in živalski krmi pokrivajo širok razpon strupov in dovoljenih količin v določenih izdelkih. Na primer, raven kadmija za lončenino, ki se uporablja pri kuhanju in kot servirne jedi, je regulirana, pri čemer je ena stopnja delovanja za skodelice in druga za servirne sklede. Prav tako se lahko sprejemljiva raven onesnaževal razlikuje za različne vrste oreščkov, raven pesticidov v žabjih krakih pa velja samo za užitni del. Uvozniki žganja so omejeni na 35-odstotno vsebnost metilnega alkohola.
Za vsako potencialno škodljivo snov v javni pitni vodi, ki lahko povzroči zdravstvene težave, velja stopnja ukrepanja. Za vsako organsko in anorgansko kemikalijo, za razkužilo in njegove stranske produkte, za mikroorganizme in za izpostavljenost radionuklidom je določena drugačna stopnja delovanja. Poleg vsake stopnje ukrepanja regulativne agencije navajajo možne škodljive učinke posameznega onesnaževalca na zdravje.
Bakterije v vodi iz živalskih ali človeških iztrebkov povzročajo bolezni prebavil, medtem ko lahko drugi toksini povzročijo resnejša tveganja za zdravje. Razkužila, ki se uporabljajo za obdelavo pitne vode, so povezana s povečanim tveganjem za raka, bolezni jeter, ledvic in centralnega živčnega sistema ter anemijo pri otrocih. Mikroorganizmi lahko pridejo v oskrbo z vodo iz drenažnega odtoka, kar povzroči draženje oči in nosu.
Anorganske kemikalije iz naftnih in drugih proizvodnih obratov lahko škodujejo tudi pitni vodi. Znano je, da nekatere kemikalije prispevajo k visokemu holesterolu in krvnemu tlaku. Druge snovi lahko povzročijo težave s kožo in cirkulacijo ter večje tveganje za raka. Cianid, ki ga proizvajajo kovine, poveča tveganje za poškodbe živcev in razvojne zamude pri otrocih.
Vlada določa ravni ukrepanja na podlagi znanstvenih spoznanj o toksinih. Občasno posodablja ravni tolerance, ko so na voljo nove informacije. Proizvajalci hrane, zdravil in živalske krme prevzamejo odgovornost, da ostanejo na tekočem z revidiranimi stopnjami ukrepov za proizvode, ki jih proizvajajo. Z določitvijo ravni ukrepanja regulativna agencija upa, da bo zaščitila potrošnike in okolje. Ravni delovanja na delovnem mestu pomagajo zaščititi zaposlene pred škodo.