Adrenomedulin je kratka veriga aminokislin ali človeške beljakovine, imenovane peptid, ki se nahaja v krvi. Ta peptid je povezan s feokromocitomom, redkim neoroendokrinim tumorjem medule nadledvične žleze, ki se po rojstvu ne zvije. Takšni tumorji naj bi izločali prevelike količine epinefrina ali kateholamina, znanega kot adrenalin.
Adrenomedulin, sestavljen iz 52 aminokislin, so prvič odkrili leta 1993. Znižal naj bi krvni tlak v pljučih, zmanjšal vnetje in zmanjšal uhajanje tekočine v pljuča. Ta naravni peptid ima tudi pomembno vlogo pri ohranjanju in uravnavanju srčno-žilnih in pljučnih funkcij z izboljšanjem bolezni, kot so kronična obstruktivna pljučna bolezen, hipertenzija in miokardni infarkt. Adrenomedulin naj bi zaviral tudi proliferacijo rakavih celic.
Ta peptid velja za enega najmočnejših endogenih vazodilatacijskih peptidov v telesu. Z drugimi besedami, adrenomedulin je eden najmočnejših notranjih učinkovin, ki povzroča dilatacijo v telesu. Zaradi tega ima adrenomedulin sposobnost sproščanja žilnega tonusa in naj bi povečal odpornost celic na oksidativni stres.
Adrenomedulin je mogoče najti v posameznem kromosomu 11. Sprva kodiran tako, da tvori 185-aminokislinski prekurzorski peptid, lahko gen adrenomedulina odrežemo, da nastane več peptidov. Človeški adrenomedulin z 52 aminokislinami pa je strukturno podoben družini regulatornih peptidov kalcitonina.
Znano je, da ti kalcitoninski peptidi sodelujejo pri presnovi kalcija in fosforja. Glavni vir kalcitonina se nahaja v ščitnici, vendar se lahko sintetizira v različnih tkivih, kot so pljuča. Ti peptidi naj bi delovali v živčnem in žilnem sistemu.
Predvideva se, da adrenomedulin posreduje delovanje prek interakcije tako proteinov, ki so podobni receptorju kalcitonina, in proteinov, ki spreminjajo aktivnost receptorjev. Stimulacija adrenomedulinskih receptorjev tako proizvaja celične oblike cikličnega adrenozin monofosfata (cAMP). Ti glasniki se uporabljajo za prenos učinkov hormonov, kot je adrenalin.