Adrenoceptor lahko imenujemo tudi adrenergični receptor in je eden od proteinov, ki se raztezajo vzdolž membran presinaptičnih in postsinaptičnih nevronov. Adrenoceptor služi kot prepoznavno mesto za vezavo nevrotransmiterjev noradrenalina in epinefrina. Obstajata dva glavna razreda adrenoreceptorjev. So alfa- in beta-adrenoreceptorji.
Zaščitna pregrada, ki obdaja nevron, se imenuje celična membrana, znotraj nje pa so ionski kanali, ki omogočajo gibanje ionov v celico in iz nje. Pretok ionov skozi celično membrano povzroči spremembo potencialne ali električne energije znotraj membrane. To povzroči sproščanje kemične snovi ali nevrotransmiterja iz presinaptičnega nevrona v sinaptično razpoko, vrzel, napolnjeno s tekočino. Ko se nevrotransmiter sprosti, se veže ali pritrdi na receptorska mesta na postsinaptičnem nevronu, ki prepoznajo določen nevrotransmiter. Adrenoceptorji so metabotropni receptorji, kar pomeni, da ne vsebujejo ionskih kanalčkov.
Da se povezani ionski kanali odprejo in zaprejo ter da ioni tečejo čez celično membrano adrenoceptorja, je treba izvesti vrsto presnovnih korakov. To vključuje stimulacijo G-proteinov. Ko se nevrotransmiterji vežejo na receptorje, se aktivirajo G-proteini in nastanejo sekundarni prenašalci. To povzroči aktiviranje encimov ter odpiranje in zapiranje povezanih ionskih kanalov. Zaradi tega se adrenoreceptor imenuje tudi G-spajani receptor.
Adrenoceptorji so sestavljeni iz dveh glavnih skupin: alfa-adrenergičnih receptorjev in beta-adrenergičnih receptorjev. Ti dve skupini sta bili nadalje razdeljeni na alfa1-adrenergične receptorje, alfa2-adrenergične receptorje, beta1-adrenergične receptorje in beta2-adrenergične receptorje. Ti adrenoreceptorji se vežejo na nevrotransmiterja norepinefrin in epinefrin.
Alfa1-adrenoreceptorji se nahajajo na membrani postsinaptičnih nevronov. Ti adrenergični receptorji postanejo aktivni, ko se norepinefrin veže nanje, kar povzroči aktivacijo sekundarnih prenosnikov in sproščanje kalcija. Kalmodulin, vezavni protein, se veže s kalcijem, kar povzroči odpiranje povezanih ionskih kanalov. To omogoča, da se ioni premikajo čez celično membrano in nevron postane aktiven. Alfa2-adrenoreceptorji se nahajajo na presinaptični membrani nevronov in ko jih aktivira noradrenalin, zmanjšajo dodatno sproščanje nevrotransmiterja, zaradi česar je nevron neaktiven.
Beta1-adrenoreceptorji se nahajajo v srcu in ko jih stimulirajo oddajniki, povzročijo povečanje srčnega utripa in krčenje srca. Beta2-adrenoreceptorji se nahajajo v gladkih mišicah. Ko se ti adrenergični receptorji aktivirajo, se gladke mišice, v katerih se nahajajo, sprostijo.