Adrenergik je izraz, ki se uporablja za opis beljakovin in zdravil, ki medsebojno delujejo z adrenalinom oziroma noradrenalinom, znanim tudi kot epinefrin oziroma noradrenalin. Na primer, adrenergični receptorji so membranski proteini, ki so tarča za epinefrin in norepinefrin, medtem ko so adrenergični transporterji beljakovine, ki prenašajo noradrenalin skozi celično membrano živčnih celic. Adrenergični agonist je zdravilo, ki običajno povzroči enak učinek kot epinefrin ali norepinefrin, pri čemer je kot adrenergični antagonist zdravilo, ki na splošno blokira učinke adrenalina in noradrenalina. Epinefrin in norepinefrin delujeta kot hormona in nevrotransmiterja v številnih bioloških procesih.
Ko se adrenalin sprosti, se skrči in sprosti gladke mišice v zračnih poteh in arterijah, kar običajno povzroči globoko dihanje in povišan krvni tlak. Epinefrin lahko tudi poveča raven glukoze in maščobnih kislin v krvi, kar na splošno vodi do povečane proizvodnje energije v celicah. Poleg tega epinefrin in norepinefrin sprožita odziv “beži ali se bori”.
Norepinefrin običajno poveča srčni utrip in pretok krvi v mišice med stresnimi situacijami ter vpliva na del možganov, ki je odgovoren za pozornost in odziv. Prav tako poveča raven glukoze v krvi in tako zagotavlja potrebno energijo za celice. Norepinefrin deluje tudi kot protivnetno sredstvo, ko se sprosti kot nevrotransmiter med živčnimi celicami možganov.
Epinefrin in norepinefrin se vežeta na alfa ali beta adrenergični receptor, da opravljata svojo funkcijo. Alfa receptorji so odgovorni za krčenje gladkih mišic in zaviranje nevrotransmiterjev, medtem ko beta receptorji sproščajo gladke mišice in krčijo srčno mišico. Obstajata dva podtipa receptorjev alfa in trije podtipi beta receptorjev, od katerih ima vsak svoj agonist in antagonist.
Številni agonisti receptorjev alfa 1, vključno z metoksaminom in oksimetazolinom, običajno ciljajo na fosfolipazno komponento receptorja, da ustvarijo enak učinek kot epinefrin in noradrenalin. Klonidin in gvanabenz sta agonista receptorjev alfa 2, ki imata enak učinek kot epinefrin in norepinefrin z zaviranjem komponente adenilil ciklaze v receptorju. Zdravila, ki blokirajo učinke epinefrina in noradrenalina na receptorje alfa 1 in alfa 2, vključujejo alfuzosin in atipamezol.
Agonisti adrenergičnih receptorjev beta 1, kot sta dobutamin in izoproterenol, stimulirajo aktivnost adenilil ciklaze, da odprejo kalcijeve ionske kanale v srčni mišici, medtem ko agonisti beta 2 stimulirajo adenilil ciklazo, da zaprejo kalcijeve ionske kanale v gladkih mišicah. Beta 3 agonisti, kot sta amibegron in solabegron, spodbujajo adenilil ciklazo za povečanje proizvodnje maščobnih kislin. Antagonisti adrenergičnih receptorjev beta, imenovani tudi zaviralci beta, vključujejo metoprolol in butoksamin.