Adlerjeva psihoterapija je šola psihoterapije, ki izhaja iz del Alfreda Adlerja. Ena od ključnih značilnosti te šole psihoterapije je njena osredotočenost na idejo manjvrednosti. Adlerjeva psihoterapija ne predlaga samo edinstvene teorije osebnosti, ampak predlaga tudi redne načine preusmerjanja škodljivih energij na bolj koristne poti. V mnogih pogledih cilj te vrste terapije ni ustvariti posameznika, ki je v miru s svojimi številnimi napakami, ampak pomagati ljudem, da postanejo produktivni in zdravi državljani. To je v nasprotju s številnimi drugimi oblikami psihoterapije, pri katerih se nobena vrsta delovanja ali osebnosti ne šteje za škodljivo, če je notranje v ravnovesju.
Šola adlerjanske psihoterapije izhaja iz Adlerjevega lastnega prepričanja in filozofije o človeškem umu. Adler je bil Freudov sodobnik, vendar se s Freudom nista strinjala glede mnogih pomembnih vprašanj. Eden najbolj zanimivih delov Adlerjeve vizije psihoterapije je bil njegov poudarek na prispevku skupnosti in sodelovanja ter kako družbeni kontekst vpliva na psihologijo posameznika.
Izvajalec adlerjanske psihoterapije ne želi le pacienta usmeriti iz samouničenja z manjvrednostjo, temveč tudi usmeriti tega pacienta k produktivnosti, kar ustvarja občutek superiornosti. V tej šoli razmišljanja se spodbuja družbena povezanost in občutek skupnosti. Oblika te povezave je odvisna od obdobja, v katerem se terapija izvaja.
Številni adlerovski psihoterapevti verjamejo, da se življenjski vzorci vzpostavijo v otroštvu, zato se šteje, da so vprašanja, kot sta rojstvo in socialna vzgoja, zelo pomembna. Način, kako oseba gleda na svojo družbeno enoto, se nato razširi, da postane način, na katerega gleda na svet na splošno. Ko se vzpostavijo destruktivni vzorci manjvrednosti, lahko posameznik postane nesposoben obvladovati svoj družbeni položaj.
Tipična adlerijska psihoterapija ima obliko sokratskega dialoga, kar pomeni, da terapevt postavlja vprašanja, da pacienta sam vodi do razumevanja. Težišče tega dialoga deloma usmerja terapevt, a ker vključuje sodelovanje, pacient tudi usmerja tok logike v seansi. V idealnem primeru so pacienti dovolj kompetentni, da prepoznajo luknje v svojih miselnih procesih in druge negativne lastnosti, če se jim predstavijo nesporni logični postopki, ki dokažejo, da se motijo. To ni primeren pristop pri obravnavi ljudi s hudimi psihozami ali drugimi izčrpavajočimi duševnimi boleznimi, ki ovirajo misel.