Aktivni glas je izraz, ki se uporablja za prepoznavanje sloga uporabe glagola v angleškem jeziku. Ko se glagol šteje za dejavnega, subjekt glagola izvede neko dejanje na predmetu. Alternativa se šteje za pasivni glas, kjer sta subjekt in objekt obrnjena, subjekt pa sprejme dejanje. Na ta način se aktivni glagoli pogosto štejejo za bolj živahne in opisne kot njihove pasivne alternative in dajejo predmetu stavka ustrezen fokus.
Prehodni glagoli – glagoli, katerih subjekti potrebujejo predmet, da sestavijo celoten stavek – so edina vrsta glagola, ki ima glas. V zglednem stavku »Jane je udarila Tommyja« je glagol »slapped« uporabljen v aktivnem glasu, da pokaže, kakšno dejanje je Jane naredila nad Tommyjem. Druga možnost je, da se v pasivnem glasu »Tommy was slapped by Jane« izpiše daljše in spremeni fokus stavka iz Jane v Tommyja.
Glede na zgornje preproste primere se pokažejo nekateri pomembni vidiki aktivnega glasu. V večini primerov so pasivni glagoli nekakšna oblika glagola »biti«, na primer »je, bil, bil, bil«. Če bralec poišče enega od teh pregibov, lahko hitro razkrije, ali stavek uporablja aktivni ali pasivni glas. Stavki ali stavki, ki so napisani v dejavnem glasu, odstranijo tudi predlog, ki zmanjša preveč besedne stavke iz določene sestave. Pretvorba pasivnega stavka v enega v dejavnem glasu je torej pogosto stvar zamenjave subjekta in predmeta, odstranitve glagola »be« in z njim povezanega predloga ter dajanja subjektu glagola, ki opisuje, kaj počne z predmet.
Vendar pa obstajajo primeri, ko se v stavkih z aktivnim glasom najde glagol “biti”. Razmislite o primeru stavka: »Tommy je Jane potegnil za lase.« V tako imenovani progresivni konjugaciji se lahko glagol “biti” uporabi s sedanjikom glagola, ki še vedno prikazuje subjekt, ki izvaja dejanje. Z uporabo progresivne konjugacije bi zgornji primer postal: »Tommy vleče Jane za lase«. Oba stavka prikazujeta dejanje, ki ga Tommy, subjekt, izvaja nad Jane, čeprav drugi stavek uporablja pregib »biti«.
Progresivna konjugacija ni edini način, da se pasivni in aktivni glas zamenjata. Včasih je pasivni glagol impliciran v stavku. Vzemite na primer stavek: »Klofuta, ki jo je dala Jane, je Tommyja naučila dragoceno lekcijo.« Obstaja implicirano »to je bilo«, ki bi, če bi bilo napisano pred glagolom »dano«, naredilo stavek preveč beseden. Čeprav se pregib »biti« dejansko ne pojavi v stavku, njegova implikacija še vedno daje stavčni klavzuli pasivni glas.