Aktinij je radioaktivni kemični element, ki ga v sledovih najdemo v uranovi rudi. Ta element ima sorazmerno kratko razpolovno dobo in je tako radioaktiven, da ima malo industrijske uporabe. Primarna uporaba aktinija je v znanstvenih raziskavah. Potrošniki bi morali redko, če sploh kdaj, komunicirati s tem elementom, kar je prav tako dobro, saj je v rokah ljudi, ki nimajo izkušenj z radioaktivnimi snovmi, izjemno nevaren.
Ko je ta element izoliran, se izkaže, da je srebrne barve in bo zaradi svoje radioaktivnosti v temi svetil modro. Element ima z lantanom številne kemične lastnosti, zaradi radioaktivnosti pa je naravno izjemno strupen. Aktinij proizvaja tudi številne izotope, ki imajo tudi nekaj raziskovalnih aplikacij. V periodnem sistemu elementov lahko najdete aktinij tako, da iščete simbol Ac, atomsko število elementa pa je 89.
Zasluge za odkritje aktinija običajno pripisujejo Andreu Debiernu, francoskemu kemiku, ki ga je leta 1899 izoliral iz uranove rude. Približno v istem času sta Marie in Pierre Curie izolirala radij in polonij iz uranove rude, kar je pokazalo, da je uran nekaj dobro varovanih skrivnosti. Ime elementa je vzeto iz grškega aktin, kar pomeni “žarek”, sklicevanje na njegovo radioaktivnost.
Primarni uporabniki aktinija so znanstveni raziskovalci, ki ga uporabljajo kot vir nevtronov v jedrskih raziskavah. Izotop aktinija se lahko uporablja tudi za bombardiranje bizmuta, da povzroči nekaj zanimivih reakcij, ta izotop pa se uporablja tudi v nuklearni medicini. Poleg tega, da ga najdemo naravno, je element mogoče izdelati tudi sintetično, kot je bilo dokazano leta 2000, ko so avstralski raziskovalci uporabili linearni pospeševalnik za izdelavo sintetične različice.
Tako kot drugi radioaktivni elementi je tudi aktinuim strupen in z njim je treba ravnati previdno. Izpostavljenost sorazmerno majhnim količinam je lahko zelo nevarna, zato je ne smete zaužiti. Raziskovalci, ki delajo z elementom, običajno uporabljajo zaščitne ukrepe in spremljajo svojo izpostavljenost sevanju, da bi se izognili ravnem, ki bi lahko povzročile sevalno bolezen ali dolgotrajno škodo.