Absolutna glasba je vrsta abstraktne glasbe, ki ni napisana z namenom, da bi pripovedovala kakršno koli zgodbo ali narisala kakršno koli drugo mentalno sliko za občinstvo. Njegovi skladatelji na splošno nameravajo, da struktura vsake skladbe stoji samostojno brez dodatnih asociacij. Tudi melodije in harmonije absolutne glasbe običajno niso vezane na posebne čustvene reakcije ali interpretacije, zato lahko poslušalci vsakemu komadu, ki ga slišijo, pripišejo svoje občutke, misli in miselne podobe. Ta vrsta glasbe je sestavljena iz instrumentalnih partitur brez besedila, čeprav instrumentalni skladbi niso vedno absolutni na podlagi zamisli specifičnih skladateljev.
Eden najpogosteje nastalih namenov ustvarjanja absolutne glasbe je, da jo ločimo od instrumentalne programske glasbe, ki ima določene povezave s specifičnimi zgodbami, razpoloženji ali podobami. Nekateri deli programske glasbe so instrumentalne partiture filmov, iger ali oper. Drugi so napisani za slikanje glasbenih slik določenih dogodkov, krajev, tem ali situacij. Primera programske glasbe sta Pastoralna simfonija Ludwiga van Beethovna in Prometej Franza Liszta.
Ideje o izvoru absolutne glasbe so tesno povezane z idejami abstraktne umetnosti. Oboje ni namenjeno predstavitvi ničesar konkretnega. Nekateri izkušeni poslušalci te vrste impresionistične glasbe pogosto trdijo, da jo je mogoče resnično ceniti na podlagi tehnične ureditve not in ne kakršnih koli nepotrebnih povezanih občutkov ali idej. Ta pogled je na splošno povezan s formalističnimi idejami o umetnosti in glasbi, ki so postale priljubljene v devetnajstem stoletju. Formalizem, uporabljen za glasbo, je mogoče zaslediti v spisih kritika po imenu Eduard Hanslick, ki je kakovostno glasbo opisal kot tisto, ki jo je mogoče ceniti zgolj zaradi čiste zvočne strukture.
Ker absolutna glasba ni vezana na nobeno zgodbo ali vizualni referenčni okvir, se pogosto šteje za boljšo možnost za natančno glasbeno analizo. Klasični glasbeniki pogosto poslušajo posnete skladbe tega žanra, da bi bolje razumeli skladateljeve tehnike in preučili možne metode izboljšanja lastnih izvedb. Nekateri naključni poslušalci imajo tudi raje tovrstno glasbo, saj se jim kompleksne aranžmaje harmonij in melodij pogosto zdijo mentalno spodbudne. Med znane skladbe, ki veljajo za absolutno glasbo, sodijo Valček v D-duru Frédérica Chopina, Ples flavt Petra Iliča Čajkovskega in 5. simfonija v B-duru Franza Schuberta.