Ablativni primer je oblika samostalnika ali pridevnika, ki lahko izraža številne različne funkcije, vključno z gibanjem ali sredstvi. Najdemo ga v pregibnih jezikih, tistih, v katerih je slovnična vloga besede v stavku določena z obliko besede, običajno s predpono ali pripono. Besede v ablativnem primeru so pogosto predmeti predlogov, lahko pa imajo tudi vrsto drugih funkcij, odvisno od jezika.
Latinski in grški jezik sta sklonska jezika, ki sta najpogosteje znana v zahodnem svetu, čeprav so tudi albanski, sanskrt, turščina in številni drugi jeziki. Funkcije grškega ablativnega padeža so se v času Homerja absorbirale v rodilnik ali dativ, vendar tako klasična kot cerkvena latinščina vsebujeta ablativ. Latinski ablativni samostalnik ali pridevnik ima svojo obliko glede na sklanjatev besede. Latinščina ima pet sklonov ali nizov končnic, ki se uporabljajo za razlikovanje med besednimi primeri. Latinski ablativ prve sklanjatve se bo na primer končal z -ā, medtem ko se bo ablativ druge sklanjatve končal z -ō.
Ker ablativ najpogosteje izraža nekaj glede lokacije ali gibanja, je običajno predmet predloga, ki opredeljuje specifično razmerje samostalnika do preostalega stavka. Na primer, latinski predlogni stavek »ab agricolā« pomeni »stran od polja«. Objekt “agricolā” je v ablativnem primeru. Ta stavek lahko vsebuje tudi druge besede v ablativnem primeru. V angleščini so to funkcije, ki bi bile na splošno izražene s prislovno besedno zvezo, kot je »s pomočjo«.
Pridevniki, ki spreminjajo ablativne samostalnike, bodo tudi v ablativnem padežu, vendar to ne pomeni, da bosta imela samostalnik in pridevnik vedno enak konec. Tako kot samostalniki se tudi pridevniki v pregibnem jeziku delijo glede na sklanjatev. Če samostalnik in pridevnik spadata v isto sklanjatev – torej uporabljata isti niz končnic –, bosta imela najpogosteje enak konec. Po drugi strani pa samostalnik v prvi sklonu in pridevnik v tretji sklanjatvi verjetno ne bosta imela enakega konca.