Absolutni absolut je latinska slovnična konstrukcija, ki predstavlja besedno zvezo, ki je ločena od glavnega subjekta in glagola stavka. Ta besedna zveza v mnogih pogledih deluje kot modifikator za glavni del stavka, vendar jo je mogoče odstraniti, ne da bi vplivala na slovnično strukturo stavka. Znan je kot absolutni absolut, ker so spremenljive besede v besedni zvezi v latinskem ablativnem primeru. Pri prevodu v angleščino je ta vrsta fraze pogosto preurejena z uporabo predlogov, ki ne bi bili vključeni v izvirno latinščino.
Obstaja veliko načinov, na katere se latinski in angleški jezik razlikujeta pri upoštevanju določenih slovničnih struktur. Eden od teh primerov vključuje načine, kako se obravnavajo ločene, spreminjajoče besedne zveze v stavku. V angleščini so te besedne zveze običajno ločene z vejico od glavnega dela stavka, skupaj z uporabo predlogov, ki jih pomagajo razlikovati. Nasprotno pa latinščina uporablja absolutni absolut kot način, da te besedne zveze loči od preostalega stavka.
Na splošno besedna zveza, ki zahteva absolutni absolut v latinščini, bodisi označuje časovni okvir, ločen od glavne fraze, ali pa odraža nekaj, kar je povzročilo nastanek glavnega dela stavka. Vse besede, ki tvorijo bistvo besedne zveze, so postavljene v ablativ. Običajno je ablativna velikost v latinščini rezultat predložne fraze, vendar v latinščini niso dodani predlogi, ko se uporabljajo ti stavki.
Kot primer si oglejte angleški stavek: »Ko je deklico poslal v šolo, je bil žalosten.« Latinski prevod za prve besede uvodne fraze bi bil »Puella missa«. »Puella« je ablativna oblika latinske besede za »deklica«, »missa« pa je oblika preteklih deležnikov v ablativnem padežu latinske besede za »poslati«. Ko se prevede v angleščino, je vključena beseda “enkrat” za izražanje časovnega okvira, ki je v latinščini impliciran z absolutnim absolutom. Dobesedni prevod iz latinščine bi bil »dekle je bilo poslano«.
Druge okoliščine lahko zahtevajo uporabo te slovnične konstrukcije v latinščini. Ko je angleški glagol »to be« vključen v zvezo s samostalnikom, bi zahteval ablativ za samostalnik; oblika glagola “biti” je implicirana v latinščini, saj jezik nima popolnega ali sedanjičnega deležnika za ustrezno besedo “esse”. Pomembno se je zavedati, da mora imeti vsaka besedna zveza, ki zahteva absolutni prevod ablativ, slovnično povezavo s preostalim delom stavka, tudi če besedna zveza dopolnjuje svoj pomen.