Ablacija ventrikularne tahikardije (VT) se lahko obravnava kot zdravljenje bolnika z nenormalno hitrim srčnim ritmom, ki se pojavi v ventriklih. Pri VT ventrikli utripajo hitro in neskladno z atriji. Ablacijska terapija je usmerjena v specifične cone, ki so odgovorne za ustvarjanje nenormalnih električnih impulzov za stabilizacijo bolnikovega srčnega utripa. Običajno se izvaja v bolnišnici ali podobni ustanovi s pacientom pod anestezijo zaradi varnosti in udobja.
Bolniki lahko razvijejo ventrikularno tahikardijo iz več razlogov. Začetna konzervativna terapija lahko vključuje zdravila, in če ta niso uspešna, se lahko razmisli o umetnem srčnem ritmu. V srce lahko vgradimo srčni spodbujevalnik, ki nadzoruje ritem. Če ni učinkovit in če bolnik doživlja ponavljajoče se epizode ventrikularne tahikardije, se lahko ablacija obravnava kot naslednji korak v zdravljenju. Bolniki se lahko o tveganjih in koristih te možnosti v svojih primerih pogovorijo z zdravnikom.
Med ablacijo VT zdravnik napelje žico skozi dimlje ali vrat za dostop do srca in skrbno ožge ciljna področja srčne mišice. Te izberemo tako, da iščemo mesta, kjer izvirajo nenormalni signali. Cilj je učinkovito skleniti napačno sprožene električne tokove v srcu, da preprečimo prihodnje epizode tahikardije. Ultrazvok se lahko uporablja za vodenje pri ablaciji VT, da zagotovimo zaščito srčne mišice, medtem ko spremljamo položaj žice.
Nekateri možni zapleti tega postopka lahko vključujejo možgansko kap in punkcijo. Incidenca tveganj za ablacijo VT je majhna, zlasti v ustanovah, ki poznajo tehniko in izvajajo veliko število primerov letno. Strjevanje je lahko zaskrbljujoče, bolniki pa lahko prejmejo antikoagulantna zdravila tik pred operacijo ali med operacijo ter uporabljajo zdravila proti strjevanju krvi nekaj tednov po ablaciji VT. Pri teh zdravilih je treba sprejeti nekaj previdnosti, medtem ko jih bolnik uporablja in kmalu po končani terapiji, saj lahko povzročijo dodatne zaplete za bolnika, kot so povečane modrice ali krvavitve v sklepih.
Ko je opravljena ablacija VT, se mora bolnikov srčni ritem izboljšati. Pri nadaljnjih pregledih lahko zdravnik opravi nekaj testov, da preveri ritem in razpravlja o morebitnih zapletih, ki jih ima bolnik. Ljudje, ki po posegu opazijo simptome, kot so omotica, šibkost ali zmedenost, jih morajo prijaviti svojemu zdravniku, ki lahko ugotovi, ali so to znaki možnih zapletov, ki lahko kažejo na potrebo po nadaljnji pozornosti.