Tridimenzionalno (3D) merilo uspešnosti v računalniški grafiki je eden ali več testov, ki se izvajajo na grafični kartici ali strojni opremi za grafično pospeševanje, da pokažejo največje zmogljivosti strojne opreme. Teste je mogoče izvesti z namensko programsko opremo za primerjalno analizo ali pa jih je mogoče izvesti v bolj realnem okolju z merjenjem zmogljivosti v dejanski aplikaciji, ki ni nujno zasnovana kot 3D merilo uspešnosti. Obstaja veliko vrst primerjalnih testov, ki segajo od čim hitrejše upodabljanja več kompleksnih geometrijskih objektov do branja, pisanja in kopiranja podatkov iz grafičnega pomnilnika na grafični kartici ter preverjanja hitrosti in natančnosti. V mnogih primerih 3D-benchmark vključuje preizkušanje dejanske grafične strojne opreme v sistemu in povezave med centralno procesno enoto (CPU), enoto s plavajočo vejico (FPU) in včasih primarnim pomnilnikom z naključnim dostopom (RAM) sistema. od tega lahko vpliva na končno hitrost upodabljanja.
Eden od namenov primerjalne vrednosti 3D je preizkusiti zmogljivosti računalniškega sistema navzgor, ko se uporablja za upodabljanje 3D grafike. Obstaja več različnih vrst 3D grafičnih aplikacij, od katerih se lahko vsaka zanese na različne nabore funkcij, zato namenski program za primerjavo 3D običajno testira čim več različnih funkcij. Številčni rezultati teh testov pa niso vedno uporabni, ker so neobdelane številke – na primer, koliko vektorjev je mogoče preoblikovati v sekundi – sorazmerno nesmiselne pri določanju dejanskega delovanja. Nekateri programi za primerjalno analizo pa izračunajo skupno oceno, tako da lahko vsi računalniški sistemi, ki uporabljajo isto programsko opremo, primerjajo rezultate, da vidijo, kako se ena nastavitev sistema primerja z drugo. Te ocene so lahko uporabne in se včasih uporabljajo v strokovnih pregledih izdelkov, čeprav so lahko tudi zavajajoče, še posebej, če se nekatere funkcije, ki prispevajo k rezultatu, redko ali nikoli ne uporabljajo v resničnih aplikacijah.
Nadomestni način za izvedbo primerjalne vrednosti 3D je uporaba programa iz resničnega sveta, kot je video igra ali programska oprema za upodabljanje, ki intenzivno uporablja 3D grafiko. Ti programi imajo na splošno način za prikaz števila prikazanih sličic na sekundo. Z nastavitvijo vseh možnosti upodabljanja na njihove najvišje nastavitve kakovosti lahko število sličic na sekundo deluje kot merilo za primerjavo z različnimi nastavitvami ali različnimi sistemi, ki uporabljajo isti program. Vendar pa uporaba resničnega programa za primerjalno preizkušanje na splošno ne omogoča dostopa do vseh funkcij grafične kartice in morda ne predstavlja tako popolne ocene zmogljivosti, kot bi bil namenski program za primerjalno analizo.
V večini primerov programska oprema 3D benchmark za izvajanje testov uporablja določen operacijski sistem in posebno grafično knjižnico ter gonilnike. Številni operacijski sistemi in gonilniki se redno posodabljajo, zato rezultati primerjalnega testiranja običajno niso primerljivi med različnimi različicami programske opreme. Poleg tega se lahko glede na gonilnike in vrsto nameščene grafične strojne opreme rezultati primerjalnega preizkusa iz ene vrste grafične knjižnice, kot je OpenGL®, močno razlikujejo od druge, kot je DirectX®, tudi v istem računalniškem sistemu.