27. amandma je sprememba vrhovnega zakona Združenih držav, ki se imenuje ameriška ustava. Preprečuje, da bi kakršne koli spremembe plač članov kongresa začele veljati, dokler niso izvoljeni člani predstavniškega doma – enega od dveh domov, ki sestavljata dvodomno zakonodajo. Poznan tudi kot amandma Madison, amandma kongresnega nadomestila iz leta 1789 ali kongresni amandma o plačilu, 27. amandma je znan kot nedavna sprememba ustave, čeprav je koncept star skoraj toliko kot zakon, ki ga spreminja.
Izvor 27. amandmaja je mogoče zaslediti že v letu 1788, na konvenciji, ki je potekala v Severni Karolini, da bi pregledali prvotni osnutek ustave. Istega leta sta Virginia in New York sledila Severni Karolini in predlagala ratifikacijo amandmaja med lastnimi konvencijami. James Madison, tedanji predstavnik ZDA, ga je predstavil 25. septembra 1789 kot enega od prvih 12 amandmajev, namenjenih ratifikaciji, od katerih jih je 10 leta 1791 postalo ameriška zakonodaja o pravicah. Kongres je amandma kmalu zatem poslal državnim zakonodajnim organom.
V dveh letih po Madisonovi predstavitvi amandmaja o odškodnini je šest zveznih držav – Delaware, Maryland, Severna Karolina, Južna Karolina, Vermont in Virginia – prek svojih zakonodajnih organov zagotovilo uradne sankcije. Približno štiri desetletja pozneje, med letoma 1816 in 1818, so temu sledili Massachusetts, Kentucky in Tennessee. Vendar pa je bil postopek ratifikacije 27. amandmaja na koncu zelo počasen. To je bilo zato, ker se je z naraščanjem števila držav povečalo tudi minimalno število držav, potrebno za ratifikacijo.
Odločitev vrhovnega sodišča ZDA Coleman proti Millerju, 307 US 433 (1939) je bila velika prelomnica pri odobritvi 27. amandmaja. Določa, da se državni zakonodajalci s spremembami, ki jih predlaga kongres, ki nimajo rokov za ratifikacijo, štejejo za čakajoče, pri čemer se kongres odloči o razumnem času med prvotnim predlogom spremembe in državno ratifikacijo. To je sprožilo končno ratifikacijo 27. amandmaja, ki ga je dodatno podprla državna zakonodaja s pisanjem pisem dodiplomskega študenta z Univerze v Teksasu v Austinu po imenu Gregory Watson.
27. amandma je bil končno uradno potrjen 18. maja 1992, ko je dosegel prag ratifikacije. Do takrat je spremembo odobrilo 41 držav. V naslednjih štirih letih se je seznamu pridružilo še pet držav – Kalifornija, Rhode Island, Havaji, Kentucky in Washington. Od leta 2011 le pet zveznih držav Unije – Massacusetts, Mississippi, Nebraska, New York in Pennsyvania – še ni ratificiralo amandmaja o odškodnini.