Zgodba o 25. amandmaju ameriške ustave se začne z enim najbolj žalostnih poglavij v ameriški zgodovini, z atentatom na predsednika Johna F. Kennedyja leta 1963. Na amandma je vplivala tudi vse večja zmogljivost medicinske tehnologije. Situacija je sprožila vprašanje, kaj bi država storila, če bi bil predsednik v komi ali kako drugače živ, a nezmožen opravljati svojih dolžnosti. Obravnava ukrepe, ki bi jih sprejeli, če bi država morala hitro zamenjati predsednika, ki ne bi mogel delovati.
Vedno je bilo jasno, da bo podpredsednik prevzel predsedniško mesto, če bo predsednik umrl na položaju. Predsednik doma in začasni predsednik senata sta naslednja na vrsti, ki bosta prevzela, če se kaj zgodi tako predsedniku kot podpredsedniku. Situacija je manj jasna glede pravic podpredsednika, če predsednik ni umrl, vendar ne bi mogel služiti. Poleg tega v zakonu ni bilo jasno, kaj storiti, če podpredsednik umre na položaju in ali lahko predsednik imenuje nekoga, ki bo prevzel položaj.
25. amandma je predsedniku Združenih držav Amerike in glavnim uradnikom izvršilne veje podelil določena pooblastila, poleg tega pa je zakonodajni veji (Kongresu) podelil pravice odločanja. Prvič, če je bil podpredsednik nesposoben ali umrl na funkciji, je imel predsednik pravico imenovati nekoga novega na mesto, ki bi ga potrdila večina glasov v senatu in predstavniškem domu. Prav tako je jasno in implicitno povedalo, da je bil podpredsednik naravni naslednik predsednika, ob nastopu funkcije pa ima pravico imenovati novega podpredsednika, ki ga morata potrditi tudi Dom in senat. Poleg tega lahko predsednik predloži kongresu, da ne more zvesto opravljati svojih dolžnosti in odstopiti s položaja, in preda predsedniško mesto podpredsedniku.
Zadnji del amandmaja podpredsedniku in kongresu ali večini izvršnih direktorjev v kabinetu podeljuje tudi možnost odstranitve predsednika s funkcije, če na nek način ni sposoben opravljati svojega dela. Podpredsednik in izvršni direktorji morajo vložiti zahtevo za odstavitev predsednika Združenih držav, o ukrepu pa morata glasovati tako senat kot dom. Predsednika je mogoče odstraniti le, če tako senat kot državni zbor zahtevo potrdita z dvotretjinsko večino.
O tem zadnjem delu je bilo narejenega veliko, predvsem na izmišljeni podlagi. Filmi, kot sta Air Force One, in televizijske oddaje, kot sta 24 in The West Wing, so raziskali to četrto klavzulo z različnih zornih kotov za dramatičen namen. Malo je bilo primerov, ko je bila ta klavzula sploh obravnavana, in ni bilo primerov, ko bi bila dejansko uporabljena. Predsednik Richard Nixon je uporabil določbe v tretjem delu 25. amandmaja, da je z odstopom odstopil s položaja.
Kar lahko rečemo o spremembi, je, da je njen cilj obravnavati izredne razmere, ko bo morda treba predsednika odstraniti s funkcije. Pojasnjuje tudi, kako lahko nekdo, ki prevzame predsednika, izbere svojega naslednika. Čeprav je to koristen amandma, ni ravno tisti, ki bi ga vlada ali ameriški narod želeli uporabiti.