Azbest je zelo uporaben material, vendar je tudi izjemno nevaren. Narejen je iz šestih ločenih vlaknastih mineralov – krizotila, krokidolita, amozita, tremolita, antofilita in aktinolita. Čeprav se v različnih izdelkih uporablja že od zgodnjih 1900-ih, so njegovi učinki postali jasni šele v 1960-ih in 70-ih letih. Ljudje, ki so izpostavljeni temu materialu, imajo lahko vrsto zdravstvenih težav.
Skoraj vsi so bili v vsakdanjem življenju izpostavljeni neki obliki azbesta. Je izjemno toplotno zaviralec, zato se uporablja v izdelkih, kot so zavorne ploščice vozil, strešne skodle in talne ploščice. Pogosto ga najdemo tudi v stari izolaciji za ogrevalne kanale in vodovodne cevi. Uporaba takšnih izdelkov se je v ZDA v poznem 20. stoletju hitro zmanjšala, vendar se še vedno pogosto uporablja v nekaterih državah v razvoju.
Ko ga pustimo v nemotenem stanju, azbest ni škodljiv. Vendar pa se pri rezanju ali trganju v zrak sprostijo majhni vlaknasti delci. Ti se ne raztopijo in lahko ostanejo neomejeno. Vdihavanje teh vlaken v daljšem časovnem obdobju lahko povzroči različne motnje dihanja in pljuč, težave s srcem in nekatere vrste raka, vključno z mezoteliomom.
Čeprav minimalna izpostavljenost morda ne povzroča težav, se veliko ljudi še vedno odloči za najem podjetij za zmanjševanje emisij, da odstranijo azbestne izdelke iz svojih domov, šol, poslovnih zgradb. Delavci v odpadnih vodah nosijo izolirana oblačila in maske s čelado, ki preprečujejo vstop snovi v njihova telesa. Prav tako zavarujejo in izolirajo območje, tako da zagotovijo, da so vsebovani ves prah in stranski produkti.
Eno najpogostejših stanj, ki jih povzroča izpostavljenost azbestu, je azbestoza, stanje, pri katerem na pljučnem tkivu postane brazgotina. Ljudje s tem stanjem doživljajo težko sapo, kronični kašelj in v naprednih fazah krče. Za azbestozo ni znanega zdravila. Delavci, ki rudarijo za materiale, ki se uporabljajo za ustvarjanje azbesta, so izpostavljeni večjemu tveganju, prav tako zaposleni v proizvodnih obratih, kjer izdelujejo azbestne izdelke.