Vsi vedo, da ima Zemlja ogromne oceane. Toda ali obstajajo oceani na drugih planetih? Kolikor trenutno vemo, jih ni – razen oceanov ogljikovodikov na eni planetarni luni, Titanu, največji luni Saturna. Znanstveniki tudi sumijo, da so na nekaterih največjih Jupitrovih lunah, kot so Evropa, Kalisto in Ganimed, morda podzemni oceani slane vode, vendar tega še niso potrdili. Nekateri znanstveniki celo optimistično verjamejo, da morda obstaja življenje v teh podzemnih oceanih, vendar se to zdi zelo malo verjetno.
Najbolj impresivni in edini potrjeni nezemeljski oceani so na površini Saturnove lune Titan. Titan je ogromna luna, približno 50 % večja in 80 % večja od naše Lune. Je druga največja luna v sončnem sistemu, za Jupitrovo luno Ganimed. Titan, ki ga pogosto opisujejo kot “planetu podobna luna”, ima gosto dušikovo atmosfero, ki je videti kot globoko oranžna meglica. Ta gosta atmosfera nam je več sto let blokirala pogled na Luno in šele leta 2007 je vesoljska sonda Cassini-Huygens obiskala Luno in spustila sondo skozi njeno atmosfero in na njeno površje.
Znanstveniki so dolgo sumili na obstoj ogljikovodikovih jezer na Titanu, vendar to ni bilo potrjeno, dokler ni Cassini-Huygens blizu preletel in posnel površje s svojim radarjem, ki prodira v oblake. 22. julija 2006 je radarski prelet potrdil obstoj gladkih temnih madežev blizu severnega pola lune, ki so jih iskali znanstveniki v oceanih. Največje telo ogljikovodikov je bilo poimenovano Ontario Lacus po jezeru Ontario na Zemlji. Ogljikovodika sta bila predvsem metan in etan. Odkrita jezera so bila velika od približno kilometra do 100 kilometrov. So edina velika stabilna telesa tekočine, za katera je znano, da obstajajo kjerkoli razen na Zemlji. Ogljikovodiki, najdeni na Titanu, daleč presegajo količino ogljikovodikov kjer koli na Zemlji.
Poleg Titana so verjetno tudi tekoči oceani globoko pod skorjo ledenih lun, kot je Evropa. Te lune so sestavljene iz kamnitih kroglic, obdanih z debelo plastjo ledu. Z večanjem globine naj bi temperatura ledu naraščala (zaradi segrevanja plimovanja), dokler se ne stopi in spremeni v tekoč. Na Evropi naj bi bil ta ocean globok približno 100 km (60 milj), njegov obstoj pa je nakazala prisotnost induciranega magnetnega polja, ki je možno le, če ima površinsko prevodno plast. Številni planetarni znanstveniki se zanimajo za raziskovanje tega oceana z izstrelitvijo sonde v Evropo, ki se topi skozi zunanjo plast, dokler ne prodre skozi površinsko plast ledu.